Po splošnem prepričanju je 1. april dan, ko so potegavščine URADNO DOVOLJENE. Ponekod mu pravijo »dan norcev«, drugod dan šaljivcev ali lažnivcev. Razlag o tem, od kod izvira šaljenje na ta dan, je seveda precej, res pa je, da poznajo »prvi april« skoraj po vsem svetu. Tudi naša radijska postaja je na ta dan poslušalce že večrat potegnila za nos.
V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je dan pred prvim aprilom znano italijansko nogometno moštvo Fiorentina igralo v Beogradu s Crveno zvezdo na tekmovanju za pokal evropskih prvakov. Italijanski nogometaši so se naslednji dan skozi Ljubljano vračali v domovino. Do tod je bilo vse res, a hudomušni športni reporterji ljubljanskega radia so v jutranjem programu sporočili, da bo Fiorentina tistega dne zgodaj popoldne v Ljubljani odigrala tudi prijateljsko tekmo s takratnim nogometnim klubom Odred.
Besede, ki so jih ob tej potegavščini ljubljanski ljubitelji nogometa pred zaprtimi vrati stadiona naslavljali na takratni Radio Ljubljana, bi bilo v naši oddaji seveda neprimerno ponoviti!
Pa še angleško-švicarska prvoaprilska zgodbica:
Pred leti je angleška televizijska postaja BBC Panorama objavila, da je bil pridelek špagetov v Švici zaradi mile zime in skoraj popolnega uničenja špagetnih žužkov izjemen. Pokazali so posnetke švicarskih kmetovalcev, ki so nadvse previdno z grmov pobirali špagete in jih polagali na sonce, da bi se posušili. Dokumentarec je pri nekaterih gledalcih izzval jezo, češ da na resnem programu pričakujejo resne in verodostojne oddaje, veliko več pa je bilo takih, ki so teleizijsko uredništvo spraševali, kje bi lahko kupili sadike špagetnih grmov in kako naj jih posadijo. Na BBC so jim odgovarjali, naj dajo po nekaj špagetov v pločevinke s paradižnikom in upajo, da bodo zrasli.
Skoraj povsod pa tudi velja, da mora biti prvoaprilskih šal in potegavščin konec, ko odbije poldne. In ker je že kar nekaj minut čez dvanajsto, nam seveda lahko verjamete,
da je bil duhovnik in beneški kulturnik don PASKVAL GUJON kar šestdeset let župnik v najvišji beneškoslovenski vasi Matajur. Verjetno je bil edini, ki se leta 1933 ni ustrašil fašistične prepovedi uporabe slovenskega jezika v cerkvah in je vse verske obrede dosledno opravljal v slovenščini. “Naš jezik je slovenski. Zato, če v cerkvi nucaš italijanskega, se sam sebe ponižaš,” je učil. Med vojno je bil privrženec in organizator osvobodilnega gibanja. Po bitki med partizani in Nemci na Matajurju novembra leta 1943 je poskrbel za ranjene partizane in v zaledju svoje cerkve pokopal 38 padlih.
Monsignor Gujon ni skrbel samo za versko oskrbo, ampak tudi za ohranitev slovenske kulture in jezika. Vodil je dva pevska zbora, napisal dve knjigi ter bil med ustanovitelji kulturno-verskega lista Dom; deloval je pač v prepričanju, da je duhovnikova dolžnost skrbeti ne samo za verske stvari, ampak tudi za druge potrebe ljudi.
Beneški duhovnik, ki je v marsičem spominjal na Bevkovega kaplana Martina Čedermaca, monsignor Paskval Gujon, se je rodil na današnji dan leta 1909 v Biarčah pri Landru v Benečiji. Italijanske oblasti so ga za sodelovanje pri odporniškem gibanju odlikovale z garibaldinsko zvezdo, Republika Slovenija pa ga je počastila z visokim državnim odlikovanjem za zasluge pri utrjevanju slovenske samozavesti.
—–
Novinar, esejist in pripovednik RUDA JURČEC se je rodil na današnji dan leta 1905 v Ormožu. Diplomiral je na visoki politični šoli v Parizu. Sprva je v krščanskosocialističnem duhu pisal o socialnih problemih, po letu 1935 pa se je idejno vse bolj usmerjal k politiki vodstva takratne Slovenske ljudske stranke. Med drugo svetovno vojno je bil glavni urednik časnika Slovenec, nato je emigriral v Rim in pozneje v Argentino. Tam je bil soustanovitelj časopisa Svobodna Slovenija in predsednik Slovenske kulturne akcije. Ruda Jurčec je med drugim napisal spomine v treh knjigah z naslovom “Skozi luči in sence”, eno najodmevnejših del zdomske književnosti, ter roman “Ljubljanski triptih”.