Frankopani, tudi Krški knezi, so bili plemiška rodbina z otoka Krka, ki je v drugi polovici 17. stoletja s smrtjo FRANJA KRSTA FRANKOPANA izumrla. Krsto Frankopan se je rodil leta 1643 v Karlovcu na Hrvaškem. Njegova mati Marija Doroteja, baronica Paradeiser (paradizje), in mačeha Doroteja, baronica plemenita Hallersteinska, sta bili s Slovenskega, Krsto Frankopan pa se je slovenščine morda naučil tudi na gospostvu Brežice, ki je bilo v družinski posesti. Bil je literarno izobražen, prevajal je iz italijanščine in francoščine.

V prevodu Molièrove igre “George Dandin” je vlogo prevaranega moža napisal v slovenščini, prav tako tudi šaljivo pesmico “Fratri putnici” v svoji hrvaški zbirki “Gartl za čas kratiti”. Literarni zgodovinarji mu očitajo komično rabo slovenščine, verjetnejša pa je “veristična” osnova zaradi lokalizacije dogajanja. Sicer pa se je Fran Krsto Frankopan skupaj s Petrom Zrinjskim bojeval proti Ali-paši Čengiću in pozneje z njim sodeloval tudi v neuspešni vstaji hrvaškega plemstva proti Habsburžanom. Bila sta obsojena na smrt in leta 1671 obglavljena v Dunajskem Novem mestu.

——-

Publicist AVGUST JENKO se je že kot srednješolec vključil v radikalno narodno srednješolsko organizacijo Preporod in bil med prvimi kládivarji, kot so se imenovali tajni voditelji organizacije. Bil je eden najbolj pretanjenih piscev v glasilu Preporod, svoje prispevke je podpisoval s psevdonimom Nare Sanov. Kot študent medicine na Dunaju je bil član Jugoslovanskega kluba, v Pragi pa kluba Jugoslavija. Avgust Jenko se je rodil na današnji dan leta 1894 v Ljubljani, umrl pa je v bitki na Ceru kot prostovoljec v srbski vojski, star komaj dvajset let.

——

Na današnji dan leta 1901 se je v Škednju pri Trstu rodil novinar, književnik in fotograf KARLO KOCJANČIČ. Končal je nemško realko v Trstu, obiskoval tajne tečaje za slovenske srednješolce in se kmalu po koncu prve svetovne vojne pred italijanskimi oblastmi umaknil v Jugoslavijo. Začel je kot novinar pri mariborskem listu “Naprej”, pozneje pa je delal pri liberalnem časniku “Jutro” v Ljubljani. Leta 1931 je ustanovil Fotoklub Ljubljana, tri leta pozneje pa organiziral prvo mednarodno fotografsko razstavo v Ljubljani. Te in naslednje so slovenske fotoamaterje dvignile v svetovni vrh, obdobje tridesetih let prejšnjega stoletja pa je postalo znano kot “zlata doba slovenske fotografije”.

Leta 1948 je napisal prvo domačo strokovno knjigo s tega področja, “Pot v fotografijo”, je pa tudi eden izmed pionirjev barvne fotografije pri nas, predvsem barvnega diapozitiva. Pozneje se je preselil na Reko in tudi tam ustanovil in vodil različne fotografske oddelke. Pomemben je tudi pesniški opus Karla Kocjančiča: v njem lirično odkriva svoj intimni, notranji svet, za katerega je vseskozi značilno iskanje planetarnega in kozmičnega smisla bivanja.

—–

CIRIL ŽEBOT je bil leta 1937 promoviran na pravni fakulteti v Ljubljani, v ekonomskih vedah pa se je izpopolnjeval v Milanu, Parizu in na Češkem. Pred drugo svetovno vojno je bil eden voditeljev kluba katoliških študentov Straža. Med italijansko okupacijo je bil privatni docent na pravni fakulteti, leta 1943 pa se je pred gestapom umaknil v Rim. Po koncu vojne se je pri zaveznikih zavzemal za zasedbo Slovenije, ki naj bi postala čim bolj samostojna država. Bil je tudi glavni tajnik Srednjeevropskega zveznega kluba, ki je načrtoval državno povezavo vseh narodov med nemškim in ruskim območjem.

O tržaškem vprašanju je zavezniškim vladam pošiljal spomenice z različnimi predlogi za suvereno in demokratično Slovenijo. Leta 1947 se je preselil v Združene države Amerike in postal profesor politične ekonomije v Pittsburghu in pozneje na univerzi Georgetown v Washingtonu. Pisal je strokovne razprave in knjige, kot zagovornik neodvisne slovenske države pa je članke o tem objavljal v listih “Slovenska država” in “Ameriška domovina”. Ciril Žebot se je rodil na današnji dan leta 1914 v Mariboru.