Kipar JANEZ GREGOR BOŽIČ se je rodil okoli leta 1675. Del pomočniške dobe je najbrž preživel pri kiparju Claussu v Celovcu, samostojno pa je deloval v Posavinju in Posavju. Na njegovih kompozicijsko razgibanih oltarjih in prižnicah je izrazita vloga skulpture, drža figur pa je – glede na podeželsko okolje, v katerem so dela nastajala – nevsakdanje uglajena s fiziognomijo kultivirane čustvenosti. Njegova pomembnejša dela so oltarji v Laškem, Loki pri Zidanem Mostu, Dobju pri Planini in drugod na tem območju. Znamenito delo Janeza Gregorja Božiča “Prestol milosti” iz cerkve na Svétini hrani pokrajinski muzej v Mariboru

—–

V 18. stoletju je skozi naše kraje vodilo več glavnih cest. Najpomembnejša je bila povezava Dunaj – Trst. Prek Ljubelja, Podkorena in Jezerskega je bilo mogoče priti na Koroško, prav tako pomembna pa je bila tudi cesta proti Zagrebu in Karlovcu. Vse so se stekale v Ljubljano, od tod pa je bila glavna povezava speljana proti Trstu z odcepoma proti Reki in Gorici. Okoliške kraje so z glavno cesto povezovale ceste nižjih kategorij. Da bi bila vožnja primerna in čim manj škodljiva, je cesarica Marija Terezija na današnji dan leta 1776 izdala posebne predpise. Ti so voznikom prepovedovali nepravilno zaviranje z verigami, vozove s preozkimi platišči, pozimi s preozkimi sanicami na saneh in privezovanje več voz enega za drugim.

Pozneje so dodatno določili še dovoljeno širino koles in opremo vozov, verige je bilo dovoljeno uporabljati le ob hudi poledici, različne ograje in ograde so morale biti od ceste oddaljene vsaj tri čevlje (približno en meter), smeti in drugo nesnago pa je bilo prepovedano metati na cesto in v obcestne jarke.Tudi odtokov teh jarkov ni smel nihče mašiti – to se je namreč pogosto dogajalo ob oranju in krčenju travnikov. Predpisi so še zahtevali, da morajo biti na novo zgrajene hiše oddaljene od ceste najmanj dva sežnja (slabe štiri metre), sicer jih je imela vojska pravico podreti. A ker so bili cesaričini predpisi leta 1843 vnovič objavljeni, je jasno, da jih ljudje kljub strogim kaznim niso preveč upoštevali.

—–

Novinar in šahist FRANČEK BRGLEZ se je rodil na današnji dan leta 1922 v Čádramu pri Oplotnici. Med drugo svetovno vojno se je vključil v Osvobodilno fronto, po njej pa se je kot novinar zaposlil na Radiu Ljubljana, kjer je bil vrsto let urednik v informativnem programu, pozneje pa je delal kot lektor, prevajalec in urednik pri časopisu Komunist. Dolga leta je bil tudi organizacijski sekretar Šahovske zveze Slovenije, deset let podpredsednik Svetovne dopisne šahovske organizacije in mednarodni sodnik.

Za dopisni šah se je odločil v začetku 50-ih let prejšnjega stoletja. Po prvih izkušnjah doma se je vključil v mednarodna tekmovanja, kjer je dosegel največje uspehe. Leta 1970 je zmagal na 4. evropskem prvenstvu in osvojil naslov mednarodnega mojstra, na 7. svetovnem prvenstvu je zasedel odlično 7. do 8. mesto, leta 1975 pa je postal velemojster. Z jugoslovansko reprezentanco je nastopil na 58-ih mednarodnih turnirjih, bil kapetan slovenske ekipe ter cenjen šahovski poročevalec. Franček Brglez je bil tudi prvi državni prvak samostojne slovenske države v dopisnem šahu. Za delo v Svetovni dopisni šahovski organizaciji je prejel zlato medaljo.