V Postojnski jami, najdaljši in največji turistični jami na Slovenskem, oziroma v njenem Iménskem rovu so opazni podpisi obiskovalcev že iz 13. stoletja; najstarejši je iz leta 1213. Novo obdobje za to “najčudovitejšo galerijo narave” pa se je začelo aprila leta 1818. Med krašenjem vhoda v tedaj znani del jame – pričakovali so namreč že drugi obisk avstrijskega cesarja Franca I. – je domačin Luka Čeč preplezal steno v vhodni dvorani in odkril notranje dele Postojnske jame vse do Vélike gore. To se je zgodilo na današnji dan leta 1818.
Novi rovi so bili že naslednje leto pripravljeni za turistični obisk in jama je kmalu zaslovela po Evropi in Ameriki, obiskovali so jo naravoslovci in popotniki. Leta 1872 so po jami položili prve tračnice, razsvetljavo s svečami in baklami so dobro desetletje pozneje nadomestile električne luči, leta 1924 je začela voziti bencinska lokomotiva – sredi prejšnjega stoletja so jo zamenjale akumulatorske – kmalu pa je jama dobila tudi krožno progo. Sicer pa je bila Postojnska jama prva električno osvetljena jama na svetu (od 24. maja 1884), ponaša pa se tudi z najstarejšo turistično jamsko železnico..
—–
Ljubljano je na današnji dan leta 1895 – bila je velikonočna nedelja – malo pred polnočjo prizadel rušilni potres. Pozneje so v knjigi, ki jo je izdal ljubljanski magistrat, zapisali:
“Ob 11-ih in 16 minut zvečer je začelo vse mesto grozen ples. Kakor bi pod zemljo ustrelil iz tisoč topov navzgor, je počilo nekaj neznanega, strašnega, neumljivega pod Ljubljano.”
Približno četrtino vseh hiš v mestu – takrat je imela Ljubljana približno 31.000 prebivalcev – je potres podrl ali pa tako poškodoval, da so jih morali pozneje porušiti. Nekatere stavbe so bile sicer na videz cele, a znotraj je bilo precejšnje razdejanje: razpokani oboki, pretrgane obočne vezi, udrti stropi in razrahljana stopnišča. Največ škode je bilo na starih poslopjih z meter debelimi zidovi.
Deželna bolnišnica ob Dunajski cesti se je spremenila v razvalino, hudo poškodovani so bili tudi lontovž (poslopje deželne vlade) in knežji dvorec na Turjaškem trgu ter deželni dvorec na Kongresnem trgu; tega so ga morali pozneje podreti. Neuporabno je postalo poslopje gimnazije oziroma nekdanjega liceja na Vodnikovem trgu, tudi kaznilnica na Gradu je utrpela hude poškodbe, levi breg Ljubljanice je bil zaradi slabih talnih pogojev zelo prizadet, deloma pa tudi desni breg, še zlasti današnja Stritarjeva ulica, območje Tromostovja, Wolfove, Gosposke in Vegove ulice. Poškodovane hiše so začeli podpirati s tramovi, da bi ob morebitnih močnejših sunkih preprečili razsutje.
Ko so posebne komisije pozneje začele ocenjevati škodo, je bilo tramov čedalje več. Ljudje so špekulirali, da bodo škodo ocenili više, če bo hiša bolj podprta in tako videti bolj poškodovana. Sicer pa je potres zahteval sedem človeških žrtev in nekaj ranjenih. Mnogi prebivalci so še kakšna dva tedna prebivali v 600 železniških vagonih in šotorih, v Trnovem pa kar v velikih zeljarskih sodih; dvesto jih je potresnikom dal na razpolago oče slikarja Riharda Jakopiča. V začetku maja je mesto obiskal cesar Franc Jožef in spodbudil še hitrejšo akcijo zbiranja pomoči, že čez dve leti pa je začela v Ljubljani delovati prva seizmološka postaja v monarhiji; postavil jo je profesor Albin Belar.
—–
Na današnji dan pred 140-imi leti se je v Novem mestu rodil eden največjih slovenskih jezikoslovcev RAJKO NAHTIGAL. Med njegovimi številnimi pomembnimi znanstvenimi deli je zbudila velik mednarodni odmev odlična izdaja staroruskega epa “Slôvo o polkú Ígoreve” – Pesem o Igorjevem pohodu. V njej je rekonstruiral besedilo v idealen staroruski jezik iz 12. stoletja. Osrednje in najpomembnejše Nahtigalovo delo pa so nesporno “Slovanski jeziki”. V prvem delu te knjige je prikazana skupna slovanska prazgodovinska osnova, v drugem pa zgodovinski razvoj posameznih slovanskih jezikov. To temeljno delo je še danes priročnik za profesorje in študente slavistike po svetu. Jezikoslovec Rajko Nahtigal je bil od ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti njen redni član in prvi predsednik.