Urednik, slovaropisec in prosvetni organizator JOSIP DROBNIČ je po študiju bogoslovja v Celovcu opravljal duhovniško službo po različnih slovenskih krajih, od leta 1857 pa je na celjski gimnaziji poučeval slovenščino. Zbiral je ljudske pesmi in kot privrženec ilirskega gibanja sestavil večjezični slovar z ilirskim besediščem ter “Slovensko-nemški-talijanski” in “Talijansko-nemško-slovenski besednjak”. Pozneje se je v Celovcu v celoti posvetil organiziranju kulturnega in gledališkega življenja. Deloval je pri “Družbi slovenskih gledaliških diletantov”, ustanovil “Dramatsko šolo in čitalnico” ter zanjo prirejal in prevajal gledališka besedila. Leta 1850 je začel izdajati prvo slovensko polleposlovno revijo “Slovenska čbela” in jo tudi urejal. Josip Drobnič se je rodil na današnji dan leta 1812 pri Sveti Emi ob Sotli.

—–

V Ljubljano je prvi vlak pripeljal 16. septembra leta 1849, postaja zanj – ali kolodvor – pa je ponosno čakala nanj že dobro leto dni. Na današnji dan leta 1848 je bila namreč v ljubljanskem gledališču v počastitev dograditve postajne zgradbe odigrana slovenska veseloigra, na novem kolodvoru pa so delavcem, ki so sodelovali pri graditvi, priredili veselico. Stavba je bila za tiste čase razkošna in njen arhitekturni videz je še danes nepogrešljiv del mestnega jedra.

Razpotegnjeno stavbo je dopolnjeval lesen stolpič z uro, ki pa se je v katastrofalnem potresu leta 1895 porušil; sto let potem so ga na osnovi prvotnih načrtov spet zgradili. Novi ljubljanski kolodvor je imel ob postajnem poslopju, dveh skladiščih, nakladalnih rampah, kurilnici z okretnico in remizi, za potniške vozove položenih pet tirov. Prva dva ob postajnem poslopju sta bila v dolžini devetdesetih metrov pokrita s peronsko zgradbo.

—–

Pesnik IGO GRUDEN je na Dunaju in v Gradcu študiral pravo, doktoriral pa je leta 1921 v Pragi. Zaradi preganjanja zavednih Slovencev v Italiji se je ustalil v Ljubljani. Med italijansko okupacijo je sodeloval z Osvobodilno fronto in bil zato interniran v več taboriščih, nazadnje na Rabu. Pesmi je začel objavljati že leta 1907. Njegov prvenec “Narcis” razodeva samozaverovanost, v “Primorskih pesmih” pa se je predstavil kot narodno zaveden in socialno zavzet glasnik časa in razmer. Razvil se je v značilnega predstavnika socialnega realizma. Vrh je dosegel v pesniški zbirki iz leta 1939 z naslovom “Dvanajsta ura”.

V pesmih s socialno tematiko je izražal krizo razmer in slutnjo vojne, vendar je v humanistični viziji veroval v pravični svet, ki se bo porodil iz poraženega življenja in krivične preživele družbe. Za svoje delo je leta 1947 prejel Prešernovo nagrado. Rodil se je na današnji dan leta 1893 v Nabrežini pri Trstu.

—–

Šahist ALBIN PLANINC (leta 1993 je priimek spremenil v Planinec) je leta 1962 postal mladinski prvak Slovenije, tri leta pozneje pa je osvojil naslov šahovskega mojstra. Z zmago na 1. Vidmarjevem memorialnem turnirju je postal mednarodni mojster, po zmagi na turnirju v Varni v Bolgariji leta 1970 in po drugem mestu v Skopju naslednjega leta pa mu je bil priznan velemojstrski naslov. Sodeloval je na približno tridesetih mednarodnih turnirjih, kot član jugoslovanske reprezentance pa je na svetovni šahovski olimpiadi v Nici v Franciji leta 1974 z ekipo osvojil srebrno medaljo. Planinc je uveljavil brezkompromisen kombinacijski slog igre in ni preveč cenil remijev, z nevsakdanjimi zamislimi pa je postal eden najoriginalnejših šahistov sploh. Po njem je imenovana “Planinčeva varianta” v arhangelski veji španske obrambe. Albin Planinc se je rodil na današnji dan leta 1944 v Brišah pri Zagorju ob Savi.