Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem med letoma 1868 in 1871, tako imenovano taborsko gibanje, ki so ga simbolično enačili s protiturškimi tabori, je imelo za Slovence tudi velik afirrmativen pomen. O taborih so obširno poročali domače časopisje ter številni časniki po monarhiji, predvsem osrednji dunajski. Zanimanje zanje se je širilo tudi prek slovenskih nacionalnih meja, nanje so prihajali pozdravni telegrami iz mest in društev drugih slovanskih narodov.
V tistih letih so na slovenskem etničnem ozemlju organizirali sedemnajst taborov. Prvi je bil 9. avgusta leta 1868 v Ljutomeru, četrti slovenski tabor pa so organizirali na današnji dan leta 1869 pri kraju Biljána v Goriških brdih. Tudi na tem skrajnem zahodnem robu slovenskega ozemlja je za tedanje razmere nepregledna množica navdušeno podprla zahtevo po Združeni Sloveniji in zagotovitvi vseh pravic, ki gredo narodnosti.
—–
Teolog, pripovednik in dramatik STANKO CAJNKAR se je že zgodaj pridružil mladinskemu gibanju in naprednim socialnim smerem v krščanskih vrstah. Dolga leta je deloval v vodstvu Ciril-metodijskega društva in bil odgovorni urednik njegovega glasila Nova pot. Že pred vojno je zbudila pozornost njegova drama “Potopljeni svet” o razmerju sodobnega duhovnika do cerkve in družbe. S svojo usmeritvijo in dejavnostjo je veliko prispeval k ureditvi odnosov med družbo in cerkvijo po 2. svetovni vojni. Stanko Cajnkar se je rodil na današnji dan leta 1900 v Savcih pri Ormožu.
—–
Vloga aprila leta 1941 ustanovljene politične organizacije in množičnega gibanja Slovencev, “Osvobodilne fronte slovenskega naroda”, se je po drugi svetovni vojni še povečala. Postala je organizacijski okvir množičnega političnega življenja, med drugim pa je organizirala tudi odpravljanje posledic gmotne vojne škode na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno. Njeno poznejše delo je bilo namenjeno krepitvi samoupravljanja in razvoju socialistične demokracije.
Na današnji dan leta 1953 se je Osvobodilna fronta preimenovala v “Socialistično zvezo delovnega ljudstva Slovenije”, ki je postala najširša družbena in politična osnova samoupravljanja in uresničevanja politične in akcjske enotnosti ter usmerjanja celotnega družbenega razvoja. Leta 1990 se je SZDL spremenila v “Socialistično zvezo Slovenije” in z novimi programskimi izhodišči uspešno nastopila na volitvah. Še istega leta se je preimenovala v “Socialistično stranko Slovenije”, tri leta pozneje pa se je s tremi drugimi strankami združila v “Liberalno demokracijo Slovenije”.