V sistem avstro-ogrskega vojaškega šolstva so bili vključeni tudi tako imenovani kadetski inštituti. Vanje so sprejemali že desetletne dečke, ki so pogosto izhajali iz vojaških ali uradniških družin, saj so njihovi starši plačevali znižane šolnine. V celotni monarhiji so bile le štiri takšne šole, med njimi tudi mariborska. Vojaški vzojno-izobraževalni zavod ali kadetski inštitut so v Radvanju pri Mariboru s posvetitivjio zavodske kapele uradno odprli na današnji dan leta 1856.
Bil je sodoben objekt s prostornimi spalnicami, jedilnico, pralnico, kopalnico in telovadnico, s svojim lastnim vodovodom ter obdan s francoskim in angleškim parkom. Toda kljub modernemu poslopju ni bilo življenje kadetov nič kaj udobno. Vzgoja je temeljila na disciplini in telesnemu urjenju, pa tudi telesne kazni, med njimi bičanje, niso bile prav redke. Prav zaradi bičanja so se mariborski kadeti že naslednje leto uspešno uprli; njihov revolt je pripomogel k odpravi telesnih kazni v vseh avstrijskih vojaških šolah.
—–
Slikar, grafik in ilustrator FRANCE MIHELIČ je študiral na likovni akademiji v Zagrebu, nato pa je poučeval risanje na gimnazijah v Kruševcu in do leta 1941 na Ptuju. Leta 1943 je odšel v partizane, od konca druge svetovne vojne do leta 1970 pa je bil redni profesor in dvakrat rektor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, častni član slikarske akademije v Firencah ter zaslužni profesor ljubljanske univerze. Pri likovnem ustvarjanju je bil zjemno plodovit; imel je številne razstave doma in v tujini, stalni zbirki njegovih del pa sta v galerijah na Ptuju in v Škofji Loki. Motive je črpal iz bogastva domače tradicije, iz starih ljudskih običajev, legend, klasičnega izročila, vedut mest in narave. Za svoje delo na področju slikarstva, grafike, risbe, ilustracije in scenografije je prejel trideset priznanj doma in na tujem, med drugim trikrat Prešernovo nagrado, nagrado Avnoja in Jakopičevo nagrado. France Mihelič se je rodil na današnji dan pred 110-imi leti v Virmašah pri Škofji Loki.
—–
V Vidmarjevi vili na Večni poti v Ljubljani so v noči na 27. april leta 1941 predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, demokratičnih Sokolov in kulturnih delavcev ustanovili “Protiimperialistično fronto”. Pozneje, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, se je ta preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Štirim ustanovnim skupinam se je pridružilo še več kot deset drugih z različnim številom članov, različno politično preteklostjo in ideološko usmeritvijo.
V temeljnih točkah so poudarjali oborožen boj proti okupatorjem in njihovim sodelavcem za osvoboditev Slovenije, združitev vseh Slovencev, samoodločbo pri urejanju notranjih in zunanjih zadev in demokratično jugoslovansko državo. Osvobodilna fronta je bila edina takšna organizacija v Evropi med drugo svetovno vojno.
Spomin na njeno ustanovitev so začeli slaviti že v partizanih, po vojni pa je bil to sprva eden najpomembnejših slovenskih praznikov, saj je ponazarjal začetek odpora proti okupatorju. Leta 1951 so v jugoslovanskem vodstvu ugotovili, da slovenski praznik zaradi prezgodnjega datuma ”štrli” iz zasnove praznovanj po drugih republikah. Tam namreč niso imeli množičnih političnih organizacij, pač pa je odpor organizirala Komunistična partija, zato so praznične dneve povezali z začetki teh oboroženih vstaj.
Od takrat je bil uradni “dan vstaje” v Sloveniji 22. julij. Kljub temu se je “dan Osvobodilne fronte” ohranil kot praznik vse do leta 1991, ko ga je Skupščina Republike Slovenije preimenovala v “Dan upora proti okupatorju”.