V skoraj vseh ohranjenih srednjeveških cerkvah na Slovenskem so tudi srednjeveške stenske slikarije. Namen teh podob je bil polepšati notranjost sakralnega objekta ter tedaj večinoma nepismene vernike poučevati o krščanstvu; odtod tudi njihovo poimenovanje »Knjiga ubogih«.
Eden prvih znanih srednjeveških freskantov pri nas je bil JANEZ AKVILA ali Johannes Aqiula da Rakspurga. Slikar, ki je poleg krstnega imena uporabljal še latinsko ime za orla, je deloval v letih od 1378 do 1405. Doma je bil iz Radgone. Ustvarjal je na stičišču treh kultur v Prekmurju. Tako si ga dandanes poleg nas prisvajajo še Madžari in Avstrijci.
Na freskah v Velemérju na Madžarskem in v Martjáncih je hkrati z napisi o avtorstvu zapustil tudi svoji podobi, najstarejša avtoportreta v zahodnoevropski umetnosti. Najobsežnejše delo Janez Akvile so finansirali lendavski grofje: poslikavo prezbiterija in ladje župnijske cerkve v Turnišču; to so poleg domačinov radi obiskovali tudi romarji iz bolj oddaljenih krajev slovenskega ozemlja.
—–
V 13. stoletju so čarovništvo razglasili za krivoverstvo in s tem za zločin z vidika cerkvenega nauka in civilnega prava. Obsojene so sprva obešali, od 14. stoletja naprej pa sežigali na grmadi. Na Slovenskem je bilo največ čarovniških procesov v drugi polovici 17. stoletja. Čarovnice so obtoževali, da
so odpadle od krščanske vere, da so s svojo krvjo podpisale pogodbo s hudičem in da po sestankih na Kleku odletijio delat škodo ljudem, živalim in poljščinam. Priznanja so dosegali z mučenjem, če pa obtoženka ni priznala svojih čarovniških dejanj, so jo mučili do smrti in objavili, da je po njeno dušo prišel hudič
Zadnji veliki čarovniški proces pri nas se je končal na današnji dan leta 1701 v Ribnici na Dolenjskem. Marija Češarkova je po treh dneh mučenja priznala svoja zla dela in naštela imena vseh, ki so se shajale na Kleku. V ohranjenem zapisniku piše, »da so jo po božji postavi in cesarskih zakonih obsodili na obglavljenje, truplo pa naj se vrže na grmado in popolnoma sežge v prah in pepel!«
—–
Gledališki in filmski režiser, igralec in pedagog JOŽE GALE je leta 1938 diplomiral na gledališkem oddelku konservatorija v Pragi in dobil prvi angažma v ljubljanski Drami. Med drugo svetovno vojno je bil med prvimi člani in igralci januarja leta 1944 v Črnomlju ustanovljenega Slovenskega narodnega gledališča.
Po drugi svetovni vojni se je izpopolnjeval v filmskih ateljejih na Češkoslovaškem in bil nato režiser pri Triglav filmu ter v Mestnem gledališču ljubljanskem. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil redni profesor in tudi rektor Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. V gledališču je režiral več kot petdeset del, po nekaj dokumentarnih filmih pa je posnel trilogijo »Kekec«, »Srečno, Kekec« in »Kekčeve ukane« ter »Družinski dnevnik« in »Pustoto«. Več filmov je posnel tudi zunaj Slovenije. Jože Gale se je rodil na današnji dan leta 1913 v Grosupljem.
—–
Poročnik bojne ladje SERGEJ MAŠERA je maturiral v Ljubljani, leta 1932 pa je v Dubrovniku končal pomorsko vojaško akdemijo. Aprila leta 1941 je bil topniški častnik na rušilcu »Zagreb«. Da po kapitulaciji jugoslovanske vojske ladja ne bi prišla v roke italijanskih okupatorjev, jo je 17. aprila istega leta skupaj z Markom Spasićem razstreli v Kotorskem zalivu. Oba sta ostala na ladji in se skupaj z njo potopila. Sergej Mašera se je rodil na današnji dan leta 1912 v Gorici.