Skladatelj JANEZ KRSTNIK NOVAK je večji del svojega življenja posvetil ljubljanski Filharmonični družbi. Od ustanovitve je bil njen pevec in violinist, nato vodja orkestra, med francosko upravo ravnatelj, nato glasbeni ravnatelj in od leta 1825 častni član. Znana je njegova scenska glasba Figaro za Linhartovo komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Je značilno zgodnjeklasicistična, oprta na vokalne ansamble, ki poudarjajo zgodbo in odrski trenutek. Partitura kaže na tehnično znanje stilno prepričljivega ustvarjalca. Janez Krstnik Novak se je rodil okoli leta 1756 v Ljubljani.
—–
Na današnji dan leta 1992 je bila Slovenija sprejeta v UNESCO – organizacijo Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo – kot 167. polnopravna članica te specializirane ustanove Združenih narodov. Sicer pa je bila v tej organizaciji dejavna že prej. Tako so bile Škocjanske jame kot do tedaj največji znani podzemeljski kanjon na svetu in primer izjemne naravne lepote z bogatim ekosistemom in obstojem ogroženih živalskih vrst že leta 1986 vpisane v seznam svetovne dediščine pri Unescu, pod posebno zaščito pa so tudi sečoveljske soline.
Škocjanskim jamam so se na seznamu svetovne kulturne dediščine pred štirimi leti pridružila še približno 4500 let stara kolišča na ljubljanskem Barju – prazgodovinske naselbine na obrobju Barja, ki je sicer eno najpomembnejših arheoloških območij v Sloveniji. Na seznamu so zastopana z dvema lokacijama pri Igu; s svojo kompleksnostjo predstavljata vse bogastvo in raznovrstnost koliščarske dediščine v tem delu alpskega obrobja.
Spomladi leta 2002 je ekipa arheologov na ljubljanskem Barju našla tudi leseno kolo z osjo. Izdelano je iz žilavega in trdega jesenovega lesa, os pa iz hrastovine. Po mnenju strokovnjakov je pripadalo prazgodovinskemu dvokolesnemu vozu, njegovo starost pa so ocenili na približno 5150 let in velja za najstarejše znano leseno kolo z osjo na svetu.
Zadnji slovenski vpis na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine se je zgodil pred petimi leti: prislužil si ga je nekdanji rudnik živega srebra v Idriji.
—–
ROMAN MODIC je leta 1956 na tehniški fakulteti v Ljubljani doktoriral iz kemijskih znanosti. Najprej se je zaposlil v farmacevtskem obratu Salus v Mengšu, poznejšem Leku, in vpeljal proizvodnjo več novih farmacevtskih izdelkov, pozneje pa je bil med drugim direktor Kemijskega inštituta Borisa Kidriča v Ljubljani. Od leta 1952 je predaval na fakulteti za kemijo Tehniške visoke šole, na Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo, bil redni profesor za kemijsko tehnologijo in kemijsko inženirstvo na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo ter v letih od 1967 do 70 rektor ljubljanske univerze.
Sicer pa je bil začetnik znanstveno utemeljenega kemijskega inženirstva na Slovenskem ter mednarodno uveljavljene šole kemijskih inženirjev. Leta 1983 je prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo, postal pa je tudi zaslužni profesor ljubljanske univerze. Roman Modic se je rodil na današnji dan leta 1911 v Ljubljani.
—–
Že kmalu po osvoboditvi, meseca maja leta 1945, se je v Sloveniji začela obnova zlasti železniškega in cestnega prometa. Do konca leta so bile za silo obnovljene najpomembnejše prometne poti, naslednje leto pa sta se začeli graditev in posodobitev novih prometnih povezav. Tudi obnova gospodarstva se je začela takoj po osvoboditvi in je bila skladno z veljavno ideologijo uvod v načrtno in enosmerno industrializacijo države. Poleg tega so obnavljali in zidali stanovanjska in gospodarska poslopja na deželi. To je trajalo osem let, torej do leta 1953. Obnovitvena dela so opravili s ceneno delovno silo, udarništvom ter prostovoljnim in tudi prisilnim delom. Manjši del potrebnih strojev in opreme so podjetja dobila kot pomoč za obnovo iz tujine.