Na današnji dan leta 1799 se je na Slovaškem rodil zdravnik FRAN VILJEM LIPIČ. Po študiju medicine na Dunaju je bil dolga leta eden najpomembnejših ljubljanskih mestnih zdravnikov. Med drugim je uvedel fizikalne preiskovalne metode in izboljšal diagnostiko bolezni dihal in srca. Bil je odločen borec proti alkoholizmu in je leta 1834 napisal prvo v svetovni literaturi znano znanstveno razpravo o alkoholizmu. Istega leta je Fran Viljem Lipič pripravil tudi desetletno poročilo o zdravstvenem stanju v Ljubljani in na Kranjskem, prvo takšne vrste na Slovenskem.
—–
Pesnik ANTON PODBEVŠEK je bil prvi slovenski literarni avantgardist. Rodil se je na današnji dan leta 1898 v Novem mestu. Leta 1920 je skupaj z Miranom Jarcem in Božidarjem Jakcem v Novem mestu pripravil celodnevno avantgardistično prireditev, za katero se je pozneje uveljavila oznaka “Novomeška pomlad”. Slovenski kulturni prostor je vznemirjal z izvirnimi literarnimi večeri, na katerih je teatralno, patetično in samozavestno recitiral svoje pesmi. Njegovo avantgardistično pesništvo je zbrano v knjigi ”Človek z bombami”. Po letu 1925 se je Anton Podbevšek avantgardizmu odpovedal in pisal drugačno literaturo: zbornik Dolenjska metropola Novo mesto, antologijo Slovenska lirika, biografiji o Ivanu Groharju in Rihardu Jakopiču ter monografski prikaz Jakopičevega slikarskega opusa.
—–
Operna pevka in pedagoginja ANITA MEZE je študirala na konservatoriju v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1934 je bila stalna članica beograjske opere, pozneje pa je na tamkajšnji Glasbeni akademiji tudi poučevala. Kot operna pevka z lirskim sopranom je bila uspešna v klasičnih vlogah, kot koncertna pevka pa se je uveljavila s ciklom samospevov. Rodila se je na današnji dan leta 1913 v Trstu.
—–
Leta 1948 so v Ljubljani med Rožno dolino in Podutikom zgradili tako imenovano pionirsko progo. Gradili so jo tri mesece, svečano pa so jo odprli na današnji dan leta 1948. Dolga je bila 3800 metrov in s širino tračnic 76 centimetrov je ustrezala vsem standardom ozkotirnih železnic, le dolžina postajnih tirov je bila nekoliko krajša. Imela je tri postaje, vse imenovane po pomembnih prizoriščih narodnoosvobodilnega boja.
Začetna v Rožni dolini, imenovana “TV 15”, je bila zidana in je imela celo pokrit peron. V zgradbi sta bili blagajna in prometna pisarna, nasproti pa kurilnica, deponija premoga in vodni napajalnik. Nekoliko manjša je bila vmesna postaja “Jelenov žleb” v Kosezah, zadnja, v Podutiku, pa se je imenovala “Trnovski gozd”. Povezane so bile s čuvajniškim telefonom.
Vsa dela strojevodij, kretničarjev, sprevodnikov in postajnih načelnikov so pod nadzorom starejših opravljali pionirji, ki so morali seveda prej uspešno končati ustrezne tečaje. Največja dovoljena hi trost vlaka je bila 25 kilometrov na uro, progo pa je prevozil v 24-ih minutah.
Parno lokomotivo, ki je poznala še avstro-ogrske čase, so pripeljali iz Bosne in jo popolnoma obnovili, vlekla pa je šest potniških vagonov. Podobni pionirski progi sta bili tudi v Zagrebu in Beogradu, a po mnenju strokovnjakov je bila ljubljanska najboljša. Njena zadnja vožnja je bila aprila leta 1954. Tirnice so takoj odstranili, vagone pa prepeljali na progo Poljčane – Zreče.