Po ohranjenih podatkih je bil prvi ustoličeni karantanski knez GORAZD, imenovan tudi Cacatius ali Karastus. Ni znano, kdaj se je rodil, umrl pa je leta 751 ali 752. Ko so oblast nad Karantanijo prevzeli Franki, je bil skupaj z bratrancem Hotimirjem kot talec odpeljan na Bavarsko in tam vzgojen v kristjana. Po smrti njegovega očeta, kneza Boruta, naj bi ga Bavarci na prošnjo Slovanov in na frankovski ukaz poslali v Karantanijo Zgodovinarji domnevajo, da so ga Slovani ustoličili na knežjem kamnu. Knez Gorazd je umrl v tretjem letu vladanja, na knežjem prestolu pa ga je zamenjal bratranec Hotimir.
—–
Drugi najstarejši datirani slovenski rokopis je Černjejski rokopis, znan tudi kot Beneškoslovenski ali Čedajski rokopis; najstarejši datiran je sicer Videmski. Černjejski rokopis je popis ustanovnih maš Marijine bratovščine v Černjeji v Beneški Sloveniji. Na pergament je bil zapisan leta 1497, torej pred 520-imi leti. Obsega 16 strani z glavnim besedilom v latinščini. Slovensko besedilo, povzetek latinskega in italijanskega, je pisalo več rok. Pomembne so izpisane oblike števnikov ter slovenski izrazi uradovalnega jezika. Rokopis hranijo v muzeju v Čedadu.
—–
Gorska reševalna služba je prostovoljna, tehnično in medicinsko specializirana planinska reševalna organizacija. Njeni poglavitni nalogi sta reševanje in pomoč ponesrečencem v gorah in v krajih, ki niso dostopni redni zdravstveni službi. Prva dokumentirana reševalna akcija pri nas je bila julija leta 1822, ko je strela na vrhu Triglava ubila gorskega vodnika Antona Korošca in so ga z vrvmi spustili v dolino.
Na današnji dan leta 1912 pa sta zdravnika Josip Tičar in Jernej Demšar, člana podružnice Slovenskega planinskega društva v Kranjski Gori, tam ustanovila prvo postajo Gorske reševalne službe na Slovenskem, devet let pozneje pa je bil v Ljubljani ustanovljen še osrednji reševalni odsek.
Takratne tako imenovane »reševalne ekspedicije« so sestavljali plezalci iz večjih krajev in domačini izpod gore. V reševalnih skladiščih so imeli vrvi, plezalne copate, nekaj sanitetnega materiala, reševalni drog in vrečo, prevozno sredstvo pa sta bila konj in lojtrski voz.
»Gorska reševalna služba Slovenije« je do leta 2006 delovala v okviru Planinske zveze Slovenije, od takrat pa je z novim imenom »Gorska reševalna zveza Slovenije« organizirana kot javna služba za zaščito, reševanje in pomoč. Je tudi ustanovna članica »Mednarodne komisije za reševanje v gorah« in sodeluje z obmejnimi gorskimi reševalnimi postajami in deželnimi reševalnimi službami sosednjih držav.
—-
Kipar BOŠTJAN PUTRIH je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1971 končal še specialko. Kot svobodni umetnik je leto pozneje postal eden ključnih članov »Grupe junij«, naše najpomembnejše avantgardistične skupine v drugi polovici prejšnjega stoletja. Sprva je ustvarjal abstraktne plastike iz mavčnih delov, nato konstrukcije iz aluminijastih žic in pločevine, pozneje pa plastike določnejših oblik iz človeškega in živalskega sveta. Med njegovimi pomembnejšimi deli je spomenik generalu Rudolfu Maistru pred Ministrstvom za obrambo v Ljubljani. Boštjan Putrih se je ukvarjal tudi s slikarstvom, grafiko in fotografijo. Rodil se je na današnji dan pred 70-imi leti v Ljubljani.