MIRKO RAJH je leta 1907 v Mariboru končal kadetsko šolo in kot praporščak prišel v pehotni polk v Petrovaradinu v Srbiji. Med prvo svetovno vojno se je bojeval v Galiciji in Karpatih, na Rombonu in Javorščku, kjer je bil tudi ranjen. Proti koncu vojne je postal komandant bataljona v 2. gorskem strelskem polku na soški fronti; udeležil se je tudi bitke na Piavi.
Po zlomu Avstro-Ogrske je z generalom Rudolfom Maistrom sodeloval pri osvobajanju Maribora in v bojih na Koroškem. Pozneje je v vojski Kraljevine Jugoslavije postal poveljnik pehote v osiješki diviziji. Aprila leta 1941 bi se moral v Osijeku prijaviti gestapu, a je dan pred tem naredil samomor. Brigadni general Mirko Rajh se je rodil na današnji dan pred 130-imi leti v Moti v okolici Ljutomera.
—–
Slikar in grafik BOŽIDAR JAKAC je študiral na akademiji v Pragi, nato pa je bil profesor risanja na gimnaziji v Ljubljani. Študijsko je potoval po Evropi, Afriki in Združenih državah Amerike. Od 1943. leta je bil v partizanih in je s svojimi deli postal kronist osvobodilne vojne. Po vojni je bil profesor za grafiko in rektor na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, leta 1949 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil pa je tudi član več tujih akademij. Imel je približno 200 samostojnih razstav in je dobil vrsto priznanj, med njimi nagrado Avnoja in štirikrat Prešernovo.
Božidar Jakac je ustvaril enega najbogatejših opusov slik, grafik in risb, bil je najplodnejši slovenski portretist, risal pa je tudi krajino, predvsem svojo rojstno Dolenjsko. Svojo dobo in zgodovinske dogodke je dokumentiral tudi s fotografijo in filmskimi zapisi. Ukvarjal se je še z ilustracijo, drobno grafiko in oblikovanjem znamk. Njegovo delo sta sprva zaznamovala lirični impresionizem in simbolizem, pozneje pa ekspresionizem in končno lirično občuteni realizem. Božidar Jakac se je rodil na današnji dan leta 1899 v Novem mestu.
—–
Ljubljana je imela nepretrgan visokošolski študij vse od začetka 17. stoletja, ko so jezuiti organizirali prva visokošolska predavanja iz teologije. Pozneje so bila še predavanja iz filozofije ter medicinsko-kirurških ved. V obdobju “pomladi narodov” so Slovenci poleg političnega programa prvič oblikovali tudi zahtevo po slovenski univerzi ter jo občasno ponavljali vse do razpada habsburške države leta 1918.
Na današnji dan leta 1919 pa je bil v Začasnem narodnem predstavništvu le sprejet “Zakon o univerzi v Ljubljani”. Za oblikovanje in sprejetje tega zakona je bil najbolj zaslužen poverjenik za uk in bogočastje pri Narodni vladi doktor Karel Verstovšek. 1919. leta je bilo ustanovljeno pet fakultet: teološka, pravna, filozofska, tehniška in medicinska. Predavanja so se po večini začela decembra istega leta, vpisanih pa je bilo približno 900 študentov.