Tabula Peutingeriana je kopija rokopisne cestne karte rimskega imperija iz 12. ali 13. stoletja, izvirnik pa je nastal verjetno v tretjem stoletju. Imenuje se po augsburškem humanistu Peutingerju, ki jo je pred nekaj več kot pol stoletja našel v nekem južnonemškem samostanu. Karta na pergamentu je dolga šest metrov in tričetrt in široka 34 centimetrov.
Prikazuje ozemlje okrog Sredozemlja; narisane so ceste, mesta, njihova imena in razdalje med njimi. Ker zajema tudi slovensko ozemlje in popisuje mesta in naselja ob petih cestah pri nas, je pomemben vir za našo starejšo zgodovino. Tabulo Peutingerino hrani avstrijska nacionalna biblioteka na Dunaju, njena kopija s popravki, ki jih je za naše ozemlje vnesel Valentin Vodnik, pa je v ljubljanskem Narodnem muzeju.
—–
Kraj Portorož je prvič omenjen leta 1251 (torej pred 766-imi leti) kot “Portus Sancta Maria de Rosa”. Kmalu je poglavitna gospodarska dejavnost tega območja postalo solinarstvo, hkrati pa so se pojavile tudi skromne oblike turizma, saj so benediktinci zdravili s slanico in solinskim blatom že v 13. stoletju. O pravem turizmu pa lahko govorimo šele po letu 1830, ko so za goste zgradili vilo Vesna in pod njo prvo kopališče na slovenski obali, na današnji dan pred 120-imi leti pa je bil Portorož uradno razglašen za klimatsko zdravilišče.
V prvem desetletju prejšnjega stoletja so zgradili hotel Palace, ki je s svojimi blatnimi kopelmi in z bazeni s slanico privabljal vse več gostov. Ti so se od leta 1902 lahko pripeljali tja že z ozkotirno železnico iz Trsta. Do prve svetovne vojne so v Portotrožu zgradili tudi igralnico, več manjših hotelov in približno sto zasebnih vil.
—–
Morski biolog MIROSLAV ZEI je leta 1936 na filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz biologije ter se zaposlil na hrvaškem Inštitutu za oceanografijo in ribištvo. Uvedel je nov pristop k raziskovanju Jadrana in njegovega ribjega bogastva ter zagovarjal premišljeno, za populacije neškodljivo ribištvo. Njegove takratne raziskave in publikacije o ribjih naseljih v Kvarnerju in na Srednjem Jadranu so bile pionirski koraki v uveljavljanju sodobne ribiške biologije v Jadranskem morju in tudi drugod po Sredozemlju. Leta 1940 je doktoriral, njegovo pomembno odkritje o zamenjavi spola pri giricah pa je postalo učna snov pri študiju primerjalne zoofiziologije.
Miroslav Zei je bil med drugim tudi redni profesor na ljubljanski biotehnični fakulteti, prvi direktor Inštituta za biologijo Univerze v Ljubljani ter direktor Morske biološke postaje v Piranu. Raziskoval je v Atlantskem in Indijskem oceanu ter bil v okviru Organizacije združenih narodov član več misij v Afriki.
Objavil je 45 znanstvenih razprav, vrsto strokovnih in poljudnoznanstvenih člankov ter petnajst knjig. Za svoje življenjsko delo in prispevek k slovenski biološki znanosti in njenemu mednarodnemu ugledu je ob svoji 90-letnici prejel Zlati red Republike Slovenije za zasluge, Univerza na Primorskem pa mu je prvemu po svoji ustanovitvi podelila častni doktorat. Miroslav Zei – uvrščajo ga med ugledne svetovne oceanografe – se je rodil na današnji dan leta 1914 v Nabrežini pri Trstu.