Med reformami, ki jih je v drugi polovici 18. stoletja v Avstro-Ogrski monarhiji uvajal cesar Jožef II., je bil tudi tako imenovani tolerančni patent, izdan na današnji dan leta 1781. Z njim je bila protestantom, kalvinistom in pravoslavnim (v dodatnem cesarjevem dekretu pa še Židom) podeljena svoboda glede vere in zasebnega bogoslužja, vendar pa ne tudi enakopravnost s katoličani, saj je bila edina državna cerkev še vedno katoliška. Reforma naj bi med drugim olajšala dotekanje protestantskega in židovskega kapitala in priseljevanje nemškega prebivalstva tudi iz protestantskih dežel.
Uvedba verske strpnosti v slovenske dežele ni prinesla bistvenih sprememb. Protestanti in kalvinisti v Prekmurju so svobodo bogoslužja dobili s privilegijem cesarice Marije Terezije že tri desetletja prej, z Jožefovim patentom pa še možnost ustanovitve svoje verske občine. Tudi Židje so dobili pravico do opravljanja svojega bogoslužja, vendar samo tam, kjer so bili naseljeni že prej (v Trstu, Gorici in Prekmurju). Z razglasitvijo verske svobode in zasebnega bogoslužja pa niso bili preklicani skoraj štiri stoletja stari zakoni, ki so predvidevali nasilno preselitev Židov iz drugih slovenskih krajev, če bi se vladarju to zdelo potrebno.
—–
Pesnik, dramatik, pripovednik, publicist in pravnik MAKSO ŠNUDERL se je rodil na današnji dan leta 1895 v Rimskih Toplicah. V mladosti je pisal pesmi in novele, pozneje pa je izdal tudi roman o spopadih za severno mejo v letih 1918 in 19; bil je namreč častnik pri generalu Maistru. Idejno in slogovno sodi v postekspresionizem, delno pa tudi v socialni realizem. Kot pravnik je bil Makso Šnuderl pred vojno sodnik in advokat, med narodnoosvobodilnim bojem je bil izvoljen v AVNOJ, bil je tudi predsednik komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovi pomagačev, po vojni pa je opravljal pomembne dolžnosti v zakonodajnih organih ter predaval na pravni fakulteti v Ljubljani
——
Novinar, zunajepolitični komentator in publicist DRAGO KOŠMRLJ je leta 1940 diplomiral na filozofski fakulteti v Ljubljani. Že v obdobju študija je bil med vodilnimi člani levičarskega študentskega društva Njiva in zaradi političnega delovanja tudi zaprt. Kot aktivista Osvobodilne fronte so ga Italijani internirali v taborišče Gonars, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanom na Primorskem; med drugim je bil komisar legendarne Bazoviške brigade.
Po koncu druge svetovne vojne je nekaj let deloval v Albaniji kot profesor slovenščine in srbohrvaščine ter kot odpravnik poslov na jugoslovanskem veleposlaništvu v Tirani. Pozneje je bil urednik Radia Jugoslavija v Beogradu, urednik in zunanjepolitični komentator osrednje slovenske radiotelevizije ter njen dopisnik v Beogradu in Trstu.
V okviru mednarodne politike se je posvečal neuvrščenosti, manjšinskim vprašanjem in še posebno mednarodnemu delavskemu gibanju; za to je prejel Tomšičevo nagrado in nagrado Moše Pijadeja. Kot publicist je osvetlil zgodovinske tokove med slovenskim kmečkim prebivalstvom ter študentsko gibanje v okviru društva Njiva. Drago Košmrlj se je rodil na današnji dan leta 1911 v kraju Travnik v okolici Kočevja.