Po popolnem zastoju v tiskanju slovenskih knjig po obdobju protireformacije konec 16. stoletja so se časi spremenili šele stoletje pozneje. Duhovništvo je nadaljevalo delo protestantskih pisateljev, izobraženci pa so posnemali dejavnost italijanskih akademij. Obe smeri sta bili združeni v osebnosti ljubljanskega rojaka in cerkvenega dostojanstvenika, obnovitelja slovenske katoliške književnosti JANEZA LUDVIKA SCHŐNLEBNA.
Zaslovel je kot cerkveni govornik; pozneje je v nemščini in latinščini izdal več zvezkov pridig, čeprav je sam pridigal v slovenščini. Priredil je drugo izdajo lekcionarja ter mu dodal katekizem in pesmarico. Njegove latinske genealske (rodoslovne) knjige o kranjskem plemstvu, zgodovino kranjske dežele in nekaj drugega rokopisnega gradiva je uporabil Valvasor za svojo knjigo Slava vojvodine Kranjske. Janez Ludvik Schőnleben se je rodil na današnji dan leta 1618 v Ljubljani.
—–
Graver, medaljer in slikar FRANC ANDREJ ŠEGA se je izučil pri očetu, nato delal kot pomočnik v Kamniku, večino svojega življenja pa je preživel v Münchnu. Tam je bil med drugim dvorni medaljer bavarskih volilnih knezov, dobival je tudi številna cerkvena naročila, na Dunaju pa je med drugim v vosku portretiral celo cesarico Marijo Terezijo Zaradi visoke umetniške vrednosti njegovih del, ki sodijo v čas poznega baroka, ga uvrščajo med najboljše evropske medaljerje 18. stoletja. Franc Andrej Šega se je rodil na današnji dan leta1711 v Novem mestu.
—–
Čas v začetku 19. stoletja, ko so Slovencem vladali Napoleonovi Francozi, je ostal zapisan v našem slovstvu v dobrem in slabem. Med te vsekakor sodijo zgodbe o francoskem novačenju Slovencev v Napoleonovo vojsko. Tako je Josip Jurčič temu posvetil zgodbo »Spomini starega Slovenca«. V njej je opisal dogajanje v Ilirskem polku, kot se je imenovala enota francoske vojske, v katero so novačili Slovence iz Ilirskih provinc. Ukaz o ustanovitvi je Napoleon podpisal na današnji dan leta 1810.
Polk s francoskim imenom »Regiment d´Illyrie« pa je imel že na začetku težave z moštvom. Nabornike so lovili Francozi in domači ljudje, le kmečkim sinovom, šolanim meščanom in rudarjem se jim jih ni bilo treba bati. Ujete so navadno v okovih pripeljali v Ljubljano, tam pa jih je prevzela vojska. Spet so skušali pobegniti in Francozi so jih nekaj ubili takoj, nekaj pa tudi kaznovali s smrtjo. Ko so nasilno polovljene nabornike izurili, so jih poslali v boje po Evropi. Iz Napoleonovega Ilirskega polka so se domov vrnili le redki.
—–
Gledališka in filmska igralka DUŠA POČKAJ sodi med najpomembnejše dramske ustvarjalke povojnih rodov. Že med študijem na Akademiji za igralsko umetnost – leta 1949 je bila med prvimi diplomantkami – je igrala manjše vloge v Drami SNG Ljubljana, v gledališki hiši, ki ji je ostala zavezana do smrti. Že med prvimi nastopi je opozorila nase z ekspresivno navzočnostjo, temnim glasom in izrazitimi upodobitvami značajev. Ob dramskih postavah iz modernega svetovnega in slovenskega repertoarja je izvirno in izrazito upodabljala tudi vloge iz starejše in polpretekle dramske klasike. Uspešno je igrala v televizijskih dramah in številnih filmih.
Za svoje delo je Duša Počkajeva dobila puljsko Zlato areno ter Sterijevo in Prešernovo nagrado. Veliko je dala tudi slovenski radijski igri; nastopala je v več kot sto vlogah. Rodila se je na današnji dan leta 1924 v Lendavi.