Listina Gotfrida Mariborskega, izdana na današnji dan leta 1254, kaže, da je bil Maribor takrat že mesto. Leta 1209 je bil trg in je imel tedenski tržni dan ter letne sejme. Sicer pa se je prvotno naselje začelo razvijati pod najstarejšim mariborskim gradom Bernarda Spanheimskega. Nastalo je kot kolonizacijska vas grajskih podložnikov, vendar se je hitro širilo in kmalu preraslo bližnje zaselke ter kot mostišče na Dravi imelo pomembno vlogo pri zemeljskih osvajanjih vladajočih knezov. K razvoju mesta Maribora so pozneje veliko pripomogli Babenberžani. Ti so ga naredili za glavno postojanko na poti proti Kranjski in morju.

—–

ROBERT HLAVATY je študiral medicino v Ljubljani, Zagrebu in Padovi, leta 1929 pa se je na Dunaju specializiral v stomatologiji. V letih po drugi svetovni vojni je osamosvojil zdravstveno službo v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja; ustanovil je bolnišnične oddelke od Ankarana do Pirana, ustanovil šolo za bolničarke in reševalno postajo v Izoli. Že v gimnaziji se je ukvarjal tudi s slikarstvom in se pozneje v ilustraciji in karikaturi razvil v enega naših pomembnejših akvarelistov. Rodil se je na današnji dan pred 120-imi leti v Trstu.

—–

Na današnji dan pred 110-imi leti se je v Novem mestu rodil arhitekt, urbanist, oblikovalec, pedagog in publicist EDO RAVNIKAR. Med drugim je študiral tudi pri Jožetu Plečniku in pozneje sodeloval z njim pri nekaterih večjih mojstrovih projektih. Po drugi svetovni vojni je projektiral študentsko naselje, kompleks Ferantov vrt in Cankarjev dom v Ljubljani ter hotel Creina v Kranju V arhitekturi je uveljavljal funkcionalistični nazor francoskega arhitekta Le Corbusiera, pri katerem se je nekaj časa izpopolnjeval, in mu dodal osebno poetiko čiste likovnosti.

Za svoje delo je dobil več najpomembnejših slovenskih in jugoslovanskih priznanj, med drugim nagrado mesta Ljubljane, dvakrat Prešernovo nagrado ter Plečnikovo in Herderjevo. Kot vsestransko razgledan poznavalec teorije je bil tudi sam dejaven pri njenem razvoju. Edo Ravnikar sodi v ospredje slovenske sodobne arhitekture, urbanizma in tudi oblikovanja, pripisujejo pa mu tudi pionirsko in temeljno vlogo v razvoju teh umetnostnih področij pri nas.

—–

Na današnji dan leta 1963 je na novozgrajenem letališču Brnik pri Ljubljani pristalo prvo potniško letalo. Letališče je imelo 2.200 metrov dolgo pristajalno stezo, letališka zgradba pa še ni bila v celoti končana. Kmalu po odprtju so se začeli spori z Jugoslovanskim aerotransportom, ker ta pri svojih poletih ni hotel uporabljati ljubljanskega letališča kot vmesne postaje, češ da Brnik ne more sprejemati težkih “caravell”.

Letališče se je tako uveljavljalo le počasi, čeprav je imela Ljubljana že pred vojno redne letalske zveze z Beogradom, Celovcem, Dunajem in Prago. Sprva je bila redna letalska zveza le enkrat na teden z Londonom in Beogradom in vsakih 14 dni z Alžirom. Konec 60-ih in v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja pa so se letalske zveze z Evropo in svetom močno okrepile in to je bil tudi odločilni vzrok za odprtje drugega slovenskega mednarodnega letališča v Mariboru leta 1976.