Danes je božič, verjetno najbolj priljubljeni krščanski praznik. Pri nas in pri drugih južnih Slovanih beseda “božič” pomeni “malega boga” in je spomin na Kristusovo rojstvo, čeprav pravega datuma tega dogodka ne poznamo. Stari Rimljani so 25. decembra praznovali rojstni dan “nepremaganega Sončnega boga” – praznik, ko svetloba zmaga nad temo in življenje premaga smrt. Ta poganski praznik je tako kot nekatere druge, ki so bili v tisočletjih med različnimi narodi že močno zakoreninjeni, Cerkev v začetku 4. stoletja prekrila s svojim božičem, praznikom krščanskega duha in izročila.
—–
ŠTEFAN KOCIANČIČ je bil ob Valentinu Staniču začetnik narodnega prebujanja Slovencev na Goriškem. Rodil se je na današnji dan leta 1818 v Vipavi. Konec leta 1841 je bil v Gorici posvečen v duhovnika, pozneje pa je postal profesor na goriškem bogoslovju in knjižničar. Po pisanju osnovnošolskih učbenikov se je posvetil jezikoslovju, zlasti leksikografiji in zgodovini. Dobro je obvladal šestnajst jezikov, še posebno ga je pritegnila hebrejščina. Večino leksikografskega dela je zapustil v rokopisih, ki so zdaj shranjeni v goriški semeniški knjižnici. Štefan Kociančič je objavil več prevodov nabožne literature, krajevnozgodovinskih, cerkvenozgodovinskih ter jezikoslovnih razprav in člankov.
—–
Že Valentin Vodnik je leta 1799 v Kuharskih bukvah zapisal, da ni samo navada, ampak da se tudi spodobi, da ženske kuhajo, moški pa naj s svojim delom, posestjo, izobrazbo in pravičnostjo skrbijo za zaslužek in obstoj družine. To je bila vsakdanja logika v miselnem sistemu, značilnem za konec 18. stoletja. Podoben meščanski način mišljenja o vlogah moškega in ženske pa veje tudi iz številnih bontonov tistega časa. V njih je zanimivo značilno moško, skoraj šovinistično gledanje na ženske, ki hudo podcenjuje njihove intelektualne sposobnosti.
V “Olikanem Slovencu”, knjigi, ki je izšla leta 1868, na primer piše, da se z ženskami ne govori o “učenostnih predmetih”, saj se one pač zanimajo le za zabavo in veselje. Tudi o resnih verskih in političnih zadevah se z njimi ne kaže pogovarjati, “saj se jim začne takoj zehati”. V tistih časih je bila namreč ženska opredeljena le z zakonom in družino, to pa je bilo brez dvoma eno izmed ideoloških varoval patriarhalnega gospostva oziroma način vzdrževanja tipičnega meščanskega reda 19. stoletja
—–
Na današnji dan pred 140-imi leti se je v Dobrovi pri Ljubljani rodil skladatelj, dirigent in glasbeni pisec EMIL ADAMIČ. Je eden izmed naših najpomembnejših skladateljev v prvih desetletjih 20. stoletja. Sprva je bil romantik, nato pa se je razvil v neoromantika in sprejel tudi vplive novejših smeri. Njegov kompozicijski stavek je bil pretežno homofon. Težišče je bilo v spevni melodiji, ki jo je podpirala večinoma preprosta, včasih tudi disonantna harmonija. Sodi med najplodnejše slovenske glasbene ustvarjalce, saj je napisal več kot tisoč del. V njegovem opusu prevladujejo vokalna dela, predvsem zborovska. Največjo umetniško zrelost je skladatelj in glasbeni pisec Emil Adamič dosegel s petimi Nočnimi pesmimi.
—–
Skladatelj MATIJA TOMC je posebno zaslužen za cerkveno in liturgično petje in glasbo, predvsem v prenovi liturgije po 2. vatikanskem cerkvenem zboru.
Ob rednem dušnopastirskem delu je poleg skladb in priredb narodnih pesmi za Akademski pevski zbor napisal še okoli 1.300 skladb – od krajših pesmic do koncertov in prve slovenske maše “Stopil bom k oltarju”. Rodil se je na današnji dan leta 1899 na Kápljiščih pri Metliki.