Danes je naš kulturni praznik, v spomin na pred 169-imi leti  umrlega največjega slovenskega pesnika doktorja Franceta Prešerna, imenovan tudi Prešernov dan. Osmi februar je 1. februarja leta 1945 razglasilo za praznik predsedstvo slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Tudi nova država ga je ohranila in ga leta 1991 razglasila za dela prost dan. Na Prešernovi proslavi leta 1946 je bil slavnostni govornik pesnik Oton Župančič.

Že konec 30-ih let prejšnjega stoletja pa so slovenski kulturni krogi želeli Prešernovo rojstno hišo preurediti v muzej. Hišo, po domače pri Ribiču imenovano, v Vrbi na Gorenjskem, so postavili v 16. stoletju. Verjetno je bila delno še lesena, zidani so bili samo klet, veža in gospodarski prostor. Ob Prešernovem rojstvu je bila bržkone že vsa pozidana, njena današnja podoba pa je nastala po požaru, ki je leta 1856 prizadel Vrbo.

Odbor za odkup je vodil pisatelj Fran Saleški Finžgar. Večino denarja je zbrala šolska mladina in marca leta 1937 je bila s takratno lastnico sklenjena pogodba o odkupu. Prešernova rojstna hiša v Vrbi je tako postala naš prvi varovani kulturni spomenik.

—–

Na osrednji proslavi slovenskega kulturnega praznika podelijo tudi najvišja priznanja za dosežke na področju umetniškega ustvarjanja – Prešernove nagrade.

Sklep o podeljevanju le-teh je  Ministrstvo za prosveto Narodne vlade Slovenije sprejelo leta 1946, prvič pa so jih podelili že naslednje leto in pri tem upoštevali dela, ki so nastala od dneva osvoboditve 9. maja 1945 do konca leta 1946. Lavreatov je bilo prvič enajst: pet književnikov, trije likovni umetniki, dva glasbenika in zgodovinar. Pri poznejših podelitvah so upoštevali umetniška in znanstvena dela, ki so izšla oziroma bila izvajana ali razstavljena v prejšnjem letu. Pozneje so ta področja omejili, leta 1962 pa so začeli podeljevati tudi nagrade Prešenovega sklada. Leta 1991 so število nagrad omejili na največ dve Prešernovi in največ šest nagrad Prešernovega sklada.

—–

Na današnji dan pred 110-imi leti se je v Kanalu pri Gorici rodil slikar in grafik RIKO DEBENJAK. Študiral je v Beogradu in se izpopolnjeval v Parizu. Od leta 1937 je živel v Ljubljani in delal sprva kot slikar, pozneje pa predvsem kot grafik. Od leta 1950 je poučeval na Akademiji za likovno umetnost, od leta 1960 pa vodil katedro za grafiko. Bil je član umetniške skupine “Grupa 69”. V slikarstvu je  od začetnega postimpresionizma prešel h geometrijski stilizaciji figur in krajin, pomembnejši pa je bil kot grafik. Svoje dragoceno znanje in mojstrstvo je prenašal na številne učence tako imenovane ljubljanske grafične šole.

V umetniški grafiki je našel sodoben izraz za motive, ki jih je v stoletjih gojila slovenska narodna tradicija. Panjskim končnicam, néčkam in drugim folklornim elementom je vdihnil novo likovno vrednost, polno sodobne poezije. Ob teh motivih je v njegovih poznejših grafikah še več drugih elementov iz sodobnega sveta, ki jih je ujel v svojo skalo grafično barvnih odtenkov. Kot umetnik je imel vedno nenavaden, izviren in drzen grafični prijem, zaradi česar je njegova osebna umetniška izrazna sila danes priznana v svetovnih središčih umetniške grafike. Riko Debenjak je za svoja dela prejel Prešernovo, Jakopičevo in Herderjevo nagrado. Leta 1977 je rojstnemu kraju Kanalu podaril velik del svojega umetniškega opusa za novo, po njem imenovano galerijo.