Literarni in kulturni zgodovinar ter etnolog MATIJA MURKO se je s svojim znanstvenim, pedagoškim, organizacijskim in publicističnim delom uveljavil kot ena osrednjih osebnosti slovanske filologije. Rodil se je na današnji dan leta 1861 v Drstêlji pri Ptuju. Leta 1886 je na Dunaju doktoriral, nato pa poučeval slovanske jezike na Dunaju, v Gradcu, Leipzigu in Pragi. Bil je ustanovitelj oziroma soustanovitelj nekaj strokovnih revij, 1929. leta je organiziral 1. mednarodni kongres slovanskih filologov v Pragi, od leta 1932 do 1941 pa je bil predsednik praškega Slovanskega inštituta.

S svojimi deli je odločilno vplival na oblikovanje znanstvene zgodovine slovenskega slovstva. Kot etnolog je pripravil program za načrtni razvoj etnologije pri nas in vodil slovenski del velíke akcije za zbiranje ljudskih pesmi v takratni Avstriji. Na svojih potovanjih po južnoslovanskih deželah je snemal ljudske pevce s fonografom. Literarni in kulturni zgodovinar ter etnolog Matija Murko je bil priznan in cenjen  znanstvenik, član mnogih evropskih akademij in znanstvenih društev ter častni doktor praške in ljubljanske univerze.

—–

Gledališki in filmski igralec  ALEKSANDER  VALIČ  se je rodil na današnji dan leta 1919 v Gorici. Prve igralske izkušnje si je med narodnoosvobodilnim bojem nabiral kot oragnizator, recitator in igralec v Frontem gledališču 7. korpusa na Dolenjskem. Po koncu druge svetovne vojne je postal član Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje, dve leti pozneje pa je bil redno angažiran v ljubljanski Drami. S prefinjeno ironijo je oblikoval predvem komične in tragikomične like.

Številne vloge je odigral tudi v filmih (nastopil je že v prvem slovenskem celovečernem igranem filmu “Na svoji zemlji”) ter v televizijskih in radijskih igrah. Kot režiser je uspešno sodeloval  z amaterskimi skupinami, objavil pa je tudi dve knjigi o gledališkem življenju: “Frontniki” ter “Sanje in resničnost”. Za svoje umetniško delo je Aleksander Valič prejel več priznanj, med njimi Borštnikov prstan in leta 2002 častni znak svobode Republike Slovenije.

—–

Potreba po sodobnem kopališču v Mariboru je v letih po prvi svetovni vojni postajala vse aktualnejša, saj staro dravsko kopališče ni več ustrezalo sodobnim higienskim predpisom.  Zato je mariborski občinski svet na današnji dan leta 1927 sklenil, da bo treba zgraditi novo kopališče. Kupili so Mariborski otok in tam uredili tri bazene: za otroke, za neplavalce, 50 metrov dolg in 30 metrov širok bazen za plavalce in športne prireditve ter deset metrov visok skakalni stolp. Postavili so tudi naprave za vodne in sončne kopeli, uredili športna in otroška igrišča, v enonadstopni stavbi pa uredili restavracijo, dve sobi za prvo pomoč ter 120 kabin in 598 garderobnih omaric.

Ob odprtju poleti leta 1930 so časniki zapisali, da “je kopališče na Mariborskem otoku za podravsko prestolnico in njeno okolico največja in najpomembnejša zdravstvena in tujsko-prometna pridobitev v mariborski zgodovini. Reprezentančni prirodni park sredi Drave je prišel s kopališčem do svoje popolne veljave, z novimi kopališkimi napravami pa je bil odkrit javnosti poprej neznani biser v podravski pokrajini, Mariborski otok.”