Na današnji dan pred 200 leti se je v Brücku na Muri v Avstriji rodila prva slovenska pesnica FANY HAUSMAN, s polnim imenom Franziska Maria Elizabeth Haussmann. Starši so ji zagotovili dobro izobrazbo, študirala je tudi na Dunaju, po materini smrti pa sta se z očetom preselila v dvorec Novo Celje pri Žalcu. Njen materni jezik je bila nemščina, a učenja slovenščine se je lotila zelo natančno in sistematično.

Oktobra leta 1848  je v “Celskih Novinah” izšla njena pesem “Vojakov izhod” in Lovro Toman, politik in pesnik, soprog prve slovenske pisateljice Josipine Urbančič Turnograjske, je v navdušenju nad pesmijo objavil hvalnico z naslovom “Prvi slovenski pesnici”. O poeziji Hausmannove je bilo  napisanih kar nekaj študij in znanstvenih razprav, pojavilo se je celo nekaj dvomov o njenem avtorstvu. Sicer pa je pisala ljubezensko, domovinsko in moralistično liriko ter jo objavljala v “Celskih novinah”, “Slovenskih novinah” in v “Sloveniji”.

—–

Župnik, skladatelj in planinski pisec Jakob Aljaž je imel pomembno vlogo pri razvoju slovenskega planinstva, zlasti pri odporu proti poskusom, da bi našim goram dali nemški značaj. Nanj je vplival predvsem govor Karla Deschmanna leta 1887 ob odprtju koče kranjskega Alpenvereina na Gubah (danes stoji tam Staničev dom). Končal se je namreč s pozivom v nemščini: “In ti, očak Triglav, varuj s svojo roko našo nemško zemljo!”  Aljaž je postal pobudnik graditve ali graditelj številnih slovenskih postojank v Triglavskem pogorju; stolp oziroma zavetišče na vrhu Triglava pa se po njem tudi imenuje.

Na današnji dan leta 1895 je namreč s predstavniki občin Dovje in Mojstrana sklenil pogodbo o nakupu “tistega dela zemljišča, ki se imenuje špica Velikega Triglava okoli trianguluma ali piramide v obsegu 16 kvadratnih metrov, to je štiri metre na dolgost in štiri metre na širokost, v znesku eden goldinar.” Obe stranki sta se tudi odrekli pravici, “da bi razveljavili to pogodbo zaradi prikratbe čez polovico prave vrednosti”. Jakob Aljaž je to zemljišče podaril Slovenskemu planinskemu društvu in dal nanj postaviti pločevinast stolp – danes imenovan  Aljažev stolp. Slovesno odprtje je bilo še istega leta – avgusta 1895.

—–

Leta 1968 je bilo na Slovenskem nekaj manj kot 160.000 televizijskih sprejemnikov. Čeprav še ni bilo niti satelitov niti kabelske televizije, smo lahko gledali programe sosednjih držav, medtem ko je bil spored Televizije Ljubljana sestavljen iz oddaj beograjske, zagrebške in ljubljanske televizije. Tako ni bilo za tiste čase prav nič nenavadno, da smo vsak večer gledali beograjski Televizijski dnevnik. Ta je sicer prinašal tudi nekaj skromnih informacij o dogajanju v Sloveniji, vendar so še te prikazovali z zamudo.

Po desetih letih delovanja slovenske televizije – za njen uradni začetek šteje 11. oktober 1958, ko je bil na sporedu prvi “Televizijski obzornik” – je dozorel čas, ko naj bi slovenska televizija tudi v resnici postala slovenska. Prvi korak na tej poti je storila na današnji dan pred pol stoletja, ko je bil ob osmih zvečer na sporedu prvi “Televizijski dnevnik”, pripravljen in oddajan iz ljubljanskega televizijskega studia.

Uredila sta ga Marko Rožman in Tugo Klasinc, realiziral Emil Rižnar, prispevke sta brala Marija Velkavrh in Vili Vodopivec, podatke o vremenu pa Pavle Jakopič. Do danes je bilo na sporedu že več kot 18.000 TVDnevnikov.