Vrh Prešernove politične poezije je Zdravljica. Nastala je jeseni leta 1844, zaradi posega cenzure pa je bila umaknjena iz rokopisa Poezij in je izšla šele v “Novicah” na današnji dan pred 170-imi leti, torej po koncu Metternichovega absolutizma in odpravi cenzure. Njena vodilna misel, odločna zahteva po svobodi slovenskega naroda, izhaja iz humanistične vizije enakopravnosti in prijateljskega sožitja vseh narodov ter pravice vsakega naroda do samostojnosti. Prav zaradi takšne vsebine je bila sedma kitica Prešernove Zdravljice določena za himno Republike Slovenije.

—–

Slikar,  likovni  kritik  in  publicist  MILKO  BAMBIČ  je v Trstu končal visoko trgovsko šolo, vendar se je posvetil likovnemu ustvarjanju in se uveljavil predvsem kot dolgoletni vodilni ilustrator in karikaturist slovenskega tržaškega tiska. Za časopis “Naš glas” je leta 1925 narisal prvi slovenski strip “Buci-Bu”, ki je farsa Mussolinijeve kariere, ilustriral je dnevnik “Jutro” in bil odgovorni urednik humorističnega lista “Skovir”.

Njegove ilustracije odlikujeta jasna pripovednost in značilna, večkrat anekdotično-humorna stilizacija. V slikarstvu, grafiki in risbi prevladujejo figuralni in krajinski motivi, ki odsevajo aktualne umetnostne smeri. Ilustriral je več kot sedemdeset knjig za mladino, je pa tudi avtor znamenite grafične podobe Radenske s tremi srci. Milko Bambič se je rodil na današnji dan leta 1905 v Trstu.

—–

Arhitekt in publicist  MARKO  POZZETTO je študiral v Benetkah, leta 1968 pa je doktoriral na Politehniki v Torinu. Na tamkajšnji fakulteti za arhitekturo je predaval zgodovino arhitekture ter pozneje še na Inštitutu za arhitekturo in urbanizem fakultete za inženirstvo v Trstu. Uvedel je redne izmenjave študentov z univerzami v Ljubljani, kjer je tudi predaval na fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, ter v Gradcu in na Dunaju; to je pripomoglo k bogatenju učnih programov in razvijanju raziskovalnih pobud na študijskih seminarjih.

Osrednje področje njegovega raziskovanja je bila dunajska secesijska šola arhitekta Otta Wagnerja ter dela slovenskih arhitektov Maksa Fabianija in Jožeta Plečnika. O slednjih je napisal izčrpni monografiji in ju uveljavil v vrhu evropske arhitekture. Vrsto let se je tudi praktično ukvarjal z arhitekturno revitalizacijo Fabianijevega Štanjela (vila Ferrari z vodnim parkom in grad), Štánjelu pa je Pozzetto podaril tudi svojo dragoceno in bogato knjižnico. Častni doktor ljubljanske univerze Marko Pozzetto je leta 1975 prejel Plečnikovo nagrado, desetletje pozneje pa mu je Dunajska tehniška visoka šola podelila prestižno Prechtlovo nagrado. Rodil se je na današnji dan leta 1925 v Ljubljani.