Protestantski pisatelj in teolog  SEBASTIJAN  KRELJ  je s podporo dobrotnikov študiral in magistriral v Jeni ter nato potoval po Istri in Kranjskem. V Ljubljani je pridigal v slovenščini in nemščini in se priljubil Primožu Trubarju. Ta je zaprosil Kranjske deželne stanove, naj mu ga dajo za pomočnika. Po Trubarjevem odhodu v Nemčijo leta 1565 je Krelj postal njegov naslednik in drugi superintendent protestantske cerkve. Med vsemi slovenskimi protestantskimi pisci je bil najbolj izobražen: ob nemščini in latinščini je obvladal tudi grščino in hebrejščino, poznal hrvaščino, glagolico in cirilico.

V »Otročji bibliji« je leta 1566 opisal pravopisne in jezikovne reforme glede na Trubarjevo pisanje, ob malem abecedniku objavil slovarček, katekizem v petih jezikih, navodilo za krščansko življenje, razlike med staro in novo zavezo ter pesem »O Bog Oče nebeski Kralll«. V prvem delu prevoda »Postille slovenske« je zagovarjal svojo pravopisno reformo in si pod vplivom glagolske in cirilske grafike prizadeval njuna znamenja enakovredno označiti v latinici.  Sebastijan Krelj se je rodil pred 480-imi leti v Vipavi.

——

Gledališki igralec  SILVIJ  KOBAL  je leta 1946 postal član Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in bil odtlej ves čas eden njegovih vodilnih ustvarjalcev. V številnih dognanih dramskih likih je posebej razvil dvoje značilnosti – razgiban temperament, poln mediteranskega duha, in mehak čut za komično, s katerim je vlival svojim vlogam žlahtno ljudskost. Prejel je Borštnikov prstan, najodličnejšo slovensko igralsko nagrado, ter leta 1986 Prešernovo nagrado. Rodil se je na današnji dan pred 90-imi leti v Idriji.

——

Najimenitnejša stavba na Trgu francoske revolucije v Ljubljani, ki so ga uredili na prostoru nekdanjih srednjeveških križevniških mestnih vrat (arheološka izkopavanja so pokazala, da  so  bila  tukaj  tudi  stranska  vrata rimske Emone), je kompleks križevniškega samostana. Križniki, člani nemškega viteškega reda, so bili ustanovljeni v Palestini leta 1190 za oskrbovanje romarjev in bolnikov, pozneje pa tudi za obrambo svetih krajev. Začeli so kot špitalska bratovščina, nato pa so se preoblikovali v viteški red in prevzeli pravila templarjev. Nosijo bel plašč s črnim križem.

Na slovensko ozemlje so prišli leta 1210 v obrambo proti Madžarom ter na Vzhodnem Štajerskem in v Veliki Nedelji ustanovili postojanki, imenovani komenda. Pozneje so imeli postojanke še v Ormožu,  Miklavžu pri Ormožu, Središču ob Dravi, v Črnomlju, Metliki, Semiču, Podzemlju in v Vinici. Križniki so kolonizirali pusta območja, stregli bolnikom ter skrbeli za versko in kulturno neozaveščeno ljudstvo.

V Ljubljani so se naselili leta 1268. V posest so dobili velik del zemljišča od Ljubljanice in Malega grabna do Gradišča. Postavili so redovno hišo in cerkev ter se ukvarjali z nego bolnikov (pod Rožnikom so imeli tudi bolnišnico za gobavce) in poučevali mladino; v sklopu samostana so imeli šolo in sirotišnico.

Na območju križniških samostanskih stavb, ki so nastale v drugi polovici 16. stoletja in bile pozneje še večkrat prenovljene, je tudi več dvorišč. Ta je sredi prejšnjega stoletja preoblikoval takrat že osemdesetletni arhitekt Jože Plečnik. Uredil jih je dekorativno izredno bogato, saj je vanje vključil različne arhitekturne elemente iz podrtih ljubljanskih hiš. Veliko dvorišče, potem tudi Preddverje imenovano, je na novo tlakoval in k stari fasadi dozidal arkade v obliki gledaliških lož.

Tako imenovano Peklensko dvorišče je preuredil v izrazito sredozemski prostor, namenjen komornejšim prireditvam; njegova posebnost je mreža stenskih svetilk, s katerimi je Plečnik poenotil različne fasade dvorišča. Samostanski vrt ob južnem obzidju pa so po njegovih načrtih preuredili v letno gledališče. Preureditev  posameznih delov križevniškega samostana je bilo Plečnikovo največje delo po vojni in hkrati tudi njegovo zadnje delo. Poletno gledališče Križanke so odprli na današnji dan leta 1955.