Naravoslovec in pisatelj FRAN  ERJAVEC sodi v generacijo književnikov, ki je v petdesetih letih 19. stoletja ustvarila začetke slovenske proze in pripovedništva. Od Janeza Trdine in Frana Levstika se je ločil po tem, da ni iskal izhodišč za delo v ljudskem slovstvu, ampak v znanosti, naravoslovju, opazovanju narave, pa tudi v narodopisju in opazovanju socialnega okolja.   Erjavec je leta 1859 na Dunaju diplomiral iz prirodopisa in kemije ter bil pozneje profesor na realkah v Zagrebu in Gorici. Preučeval je rastlinstvo in živalstvo, zlasti mehkužce, ter o tem objavljal strokovne in poljudne članke; razvijal je tudi slovensko naravoslovno izrazje in ga uporabljal v priredbah učbenikov.

Leposlovje je pisal že v dijaških letih, posebno imenitni so tisti spisi, ki jih je pretkal z ljubeznivim humorjem in hudomušnostjo. Njegova najboljša povest je “Ni vse zlato, kar se sveti”, znameniti pa so tudi njegovi potopisi. Fran Erjavec je bil poleg Levstika najboljši stilist svoje dobe. Rodil se je na današnji dan leta 1834 v Ljubljani.

—–

Na današnji dan pred 80-imi leti je bil v Kamniku veliki narodni tabor Jugoslovanske strokovne zveze. Ob tej priložnosti so odkrili spominsko ploščo kamniškemu rojaku in borcu za severno mejo, generalu Rudolfu Maistru. Na taboru so prebrali tudi Kamniško izjavo; v njej so predstavili program krščanskih socialistov. Bojevali se bodo za svobodo slovenskega naroda in neodvisnost države, katere bistveni sestavni del je tudi slovenski narod, ter za takšno Jugoslavijo, ki bo enako pravična do slovenskega, hrvaškega in srbskega naroda in v kateri bodo reševali tudi najhujša socialna vprašanja.

—–

Na današnji dan leta 1953 se je v Postojni rodil  filmski  kritik,  publicist  in  scenarist  SILVAN  FÚRLAN.  Na ljubljanski filozofski fakulteti  je diplomiral iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine ter se nato izpopolnjeval v Milanu. Leta 1981 se je zaposlil v Slovenskem gledališkem in filmskem muzeju in pri njem ustanovil temeljno zbirko »Slovenski film«, hkrati pa pripravljal ustanovitev »Slovenske kinoteke« in leta 1997 postal njen direktor. Kritike in eseje je objavljal v strokovni reviji za film in televizijo »Ekran« (osem let je bil tudi njen glavni urednik), ter v filmskih zbornikih.

Napisal je več scenarijev za kratke in srednjemetražne dokumentarne filme, po svojem lastnem pa je leta 1998 režiral igrani dokumentarni film o prvi slovenski filmski igralki Iti Rini »Deklica s frnikulami«. Med drugim je bil tudi soustanovitelj mednarodnega kolokvija filmske teorije in kritike »Jesenska filmska šola«, ki je zunaj naših meja postala znana kot »ljubljanska filmska šola«, ter snovalec prvega umetniškega kinematografa »Kinodvor« v Ljubljani. Silvan Furlan je prejel tudi Župančičevo nagrado ter nagrado mesta Ljubljana.

—–

Francoski pisatelj in državnik FRANCOIS  RENÉ  de  CHATEAUBRIAND  je po izbruhu revolucije leta 1791 emigriral, saj je bil plemič in zvest kraljev privrženec. Ko se je po slabem desetletju vrnil v domovino, mu je cesar Napoleon Bonaparte poveril diplomatske naloge, po njegovem padcu pa je postal minister za zunanje zadeve.

Kot pisatelj je Chateaubriand veliko prispeval k ustvarjanju romantičnega razpoloženja v francoski literaturi, s svojim bleščečim slogom pa je postal zgled mnogim sodobnim in poznejšim pisateljem. Pisal je predvsem kratke romane v poudarjeno melanholičnem tonu, potopise ter spomine, slogovno najbolj dovršena pa je njegova zbirka razmišljanj o življenju z naslovom »Spomini z onkraj groba«. Francois René de Chateaubriand se je rodil na današnji dan pred 250-imi leti na gradu Comborg pri Saint Maloju.