Pisatelja  JANEZA  SVETOKRIŠKEGA,  s pravim imenom Tobia Lionelli,  štejemo za začetnika slovenske govorniške proze. Leta 1664 je vstopil v kapucinski red in kmalu postal gvardijan. Leta 1695 se je odpovedal predstojništvu in do smrti živel kot menih v Gorici. Hitro je zaslovel kot govornik. Ko je spoznal pomen tiskane besede v domačem jeziku, je začel zapisovati svoje pridige in jih s pomočjo mecenov izdal v petih knjigah z naslovom “Sacrum promptuarium” – Sveti priročnik.

V njem je na skoraj 3000 straneh natisnil 233 pridig, razdelil pa jih je na svetniške, nedeljske in priložnostne. V njegovi prozi se pojavlja tako imenovana anekdotična novelistika. Za poznejše literarno ustvarjanje je bila tematika njegove retorike zanimiva in privlačna, tako da ga zaradi literarne spretnosti uvrščamo med utemeljitelje slovenskega proznega ustvarjanja. Janez Svetokriški se je rodil leta 1647 v Svetem križu (danes Vipavskem Križu), umrl pa je na današnji dan leta 1714 v Gorici.

—–

Skladatelj, violončelist in glasbeni pedagog  EMERIK  BÉRAN se je rodil na današnji dan leta 1868 v Brnu na Češkem. Kmalu po končanem študiju kompozicije je postal vodja zbora Čitalnice v Mariboru, in pripomogel h kakovosti  tamkajšnjega kulturnega življenja. Pozneje je kot profesor na konservatoriju v Ljubljani vzgojil številne slovenske violončeliste.Kot skladatelj je Emerik Beran  pisal v pozno- in novoromantičnem slogu, njegova dela pa kažejo na melodično invencijo in odlično kompozicijsko tehniko.

—–

Ljubljanska občinska volilna reforma, ki jo je izglasoval kranjski deželni zbor, je začela veljati na današnji dan  leta 1910 hkrati s splošno volilno pravico na Kranjskem. Ta je bila svojevrstno povezana s starim volilnim sistemom tako imenovanih razredov, ki se mu avstrijske oblasti niso hotele odpovedati. Vsak izmed treh razredov je po novem volil tretjino občinskih svetovalcev, hkrati pa so število članov občinskega sveta povečali na 45 in odpravili vsakoletno obnavljanje tretjine odbornikov z volitvami.

V prvi volilni razred sta sodili dve petini po višini davka razvrščenih davkoplačevalcev – torej premožnejši meščani, v drugem razredu pa so bile preostale tri petine davkoplačevalcev, ki so plačevali več kot 30 kron osebne dohodnine, in razumniki. V novi, tretji razred so uvrstili vse druge davčne zavezance in moške, ki niso plačevali davkov, a so bili vsaj tri leta zapored prijavljeni v Ljubljani.

Velika novost te zakonodaje, sprejete pred dobrim stoletjem, pa je bila tudi volilna pravica za ženske. Ta je sicer obstajala že prej, vendar ženske niso smele glasovati osebno. Novi zakon pa je ljubljanskim ženskam odprl tudi vrata volišč, vendar je volilni red zahteval, da morajo za volilke “določiti posebno žensko volišče”. Po novem volilnem redu je bilo tudi treba prijavljati kandidatne liste in jim dati “določno in jasno oznako stranke oziroma politične, socialne ali kake druge skupine volilcev”.

—–

Pisatelj FERDO  GODINA  se je rodil na današnji dan leta 1912 v Dolnji Bistrici v Prekmurju. V narodnoosvobodilni boj  se je vključil leta 1941 in ves čas opravljal pomembne dolžnosti. Po osvoboditvi je bil med drugim časnikar, ravnatelj založbe Slovenski knjižni zavod, upravnik Slovenske matice in dramaturg pri Triglav filmu. Pisal je črtice, novele, povesti, romane ter knjige za otroke in mladino. Njegov najuspešnejši roman so »Bele tulpike«; izšel je leta 1945.  Pomembnejša sta še »Molčeči orkester« in »Zaklenjeni dom«, med zbirkami črtic in novel pa »Krivda Jarčeve Kristine«. Opisoval je predvsem preproste ljudi in pokrajino rodnega Prekmurja, sicer pa so za njegova dela značilni družbena kritičnost in humanizem ter lirična pripoved.