Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igralka in režiserka SILVA CERAR se je rodila pred 110-imi leti v ljubljanski gledališki družini Danilovih. Najprej je nastopala v otroških in mladostnih vlogah v ljubljanski Drami ter v Šentjakobskem gledališču, v letih od 1936 do 41 pa je pri Radiu Ljubljana sodelovala kot igralka ter skupaj z Avgusto Danilovo in Polonco Juvanovo vodila Otroški oder v Ljubljani.
Tudi po vojni je Silva Cerar Danilova vse do upokojitve delala pri radiu ter nastopala v številnih televizijskih oddajah in celovečernih filmih. Kot igralka z zelo širokim glasovnim in interpretacijskim razponom je v radijskih igrah za otroke ustvarila vrsto karakternih in komičnih vlog – predvsem pravljičnih in živalskih – kot režiserka pa se je največ posvečala delu z otroki.
—–
Na današnji dan pred sto leti se je v Ormožu rodil politični delavec, generalmajor in narodni heroj BOJAN POLAK STJENKA. Že pred drugo svetovno vojno je bil povezan z levičarji ter simpatizerji Komunistične partije Jugoslavije, med partizane, pri katerih je opravljal vrsto poveljniških dolžnosti, pa je odšel konec leta 1941. Po vojni je končal višjo aritilerijsko vojno akademijo v Moskvi, nato je bil med drugim jugoslovanski veleposlanik v Nemški demokratični republiki, v letih od 1968 do 73 eden od organizatorjev splošnega ljudskega odpora in komandant glavnega štaba teritorialne obrambe Slovenije ter poslanec republiške in zvezne skupščine. Od leta 1934 je bil Bojan Polak Stjenka član liberalne telovadne organizacije Sokol in tudi uspešen športnik; med drugim je leta 1938 na Plečnikovem stadionu v Ljubljani osvojil naslov jugoslovanskega državnega prvaka v deseteroboju.
—–
Le okoli devetsto znamenitosti z vse zemeljske oble je vpisanih na seznam svetovne dediščine pri Organizaciji združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, in te so seveda pod posebno zaščito. Na tem spisku so tudi slovenske Škocjanske jame, kraške podzemne votline, ki jih je izoblikovala notranjska reka Reka. Kot naravni spomenik so jih v Unescov seznam vpisali na današnji dan pred 32-imi leti. Takó so postale vrednota, ki jo priznava ves svet, država pa je dolžna storiti vse, da to naravno znamenitost ohrani in zavaruje.
Škocjanskim jamam so se na seznamu svetovne kulturne dediščine leta 2011 pridružila še približno 4500 let stara kolišča na ljubljanskem Barju – prazgodovinske naselbine na obrobju Barja, ki je sicer eno najpomembnejših arheoloških območij v Sloveniji. Na seznamu so zastopana z dvema lokacijama pri Igu in s svojo kompleksnostjo predstavljata vse bogastvo in raznovrstnost koliščarske dediščine v tem delu alpskega obrobja.
Sicer pa je spomladi leta 2002 ekipa arheologov na ljubljanskem Barju našla tudi leseno kolo z osjo. Izdelano je iz žilavega in trdega jesenovega lesa, os pa iz hrastovine. Po mnenju strokovnjakov je pripadalo prazgodovinskemu dvokolesnemu vozu, njegovo starost pa so ocenili na približno 5150 let in velja za nastarejše znano leseno kolo z osjo na svetu. Razstavljeno je v Mestnem muzeju v Ljubljani.
6242 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Igralka in režiserka SILVA CERAR se je rodila pred 110-imi leti v ljubljanski gledališki družini Danilovih. Najprej je nastopala v otroških in mladostnih vlogah v ljubljanski Drami ter v Šentjakobskem gledališču, v letih od 1936 do 41 pa je pri Radiu Ljubljana sodelovala kot igralka ter skupaj z Avgusto Danilovo in Polonco Juvanovo vodila Otroški oder v Ljubljani.
Tudi po vojni je Silva Cerar Danilova vse do upokojitve delala pri radiu ter nastopala v številnih televizijskih oddajah in celovečernih filmih. Kot igralka z zelo širokim glasovnim in interpretacijskim razponom je v radijskih igrah za otroke ustvarila vrsto karakternih in komičnih vlog – predvsem pravljičnih in živalskih – kot režiserka pa se je največ posvečala delu z otroki.
—–
Na današnji dan pred sto leti se je v Ormožu rodil politični delavec, generalmajor in narodni heroj BOJAN POLAK STJENKA. Že pred drugo svetovno vojno je bil povezan z levičarji ter simpatizerji Komunistične partije Jugoslavije, med partizane, pri katerih je opravljal vrsto poveljniških dolžnosti, pa je odšel konec leta 1941. Po vojni je končal višjo aritilerijsko vojno akademijo v Moskvi, nato je bil med drugim jugoslovanski veleposlanik v Nemški demokratični republiki, v letih od 1968 do 73 eden od organizatorjev splošnega ljudskega odpora in komandant glavnega štaba teritorialne obrambe Slovenije ter poslanec republiške in zvezne skupščine. Od leta 1934 je bil Bojan Polak Stjenka član liberalne telovadne organizacije Sokol in tudi uspešen športnik; med drugim je leta 1938 na Plečnikovem stadionu v Ljubljani osvojil naslov jugoslovanskega državnega prvaka v deseteroboju.
—–
Le okoli devetsto znamenitosti z vse zemeljske oble je vpisanih na seznam svetovne dediščine pri Organizaciji združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, in te so seveda pod posebno zaščito. Na tem spisku so tudi slovenske Škocjanske jame, kraške podzemne votline, ki jih je izoblikovala notranjska reka Reka. Kot naravni spomenik so jih v Unescov seznam vpisali na današnji dan pred 32-imi leti. Takó so postale vrednota, ki jo priznava ves svet, država pa je dolžna storiti vse, da to naravno znamenitost ohrani in zavaruje.
Škocjanskim jamam so se na seznamu svetovne kulturne dediščine leta 2011 pridružila še približno 4500 let stara kolišča na ljubljanskem Barju – prazgodovinske naselbine na obrobju Barja, ki je sicer eno najpomembnejših arheoloških območij v Sloveniji. Na seznamu so zastopana z dvema lokacijama pri Igu in s svojo kompleksnostjo predstavljata vse bogastvo in raznovrstnost koliščarske dediščine v tem delu alpskega obrobja.
Sicer pa je spomladi leta 2002 ekipa arheologov na ljubljanskem Barju našla tudi leseno kolo z osjo. Izdelano je iz žilavega in trdega jesenovega lesa, os pa iz hrastovine. Po mnenju strokovnjakov je pripadalo prazgodovinskemu dvokolesnemu vozu, njegovo starost pa so ocenili na približno 5150 let in velja za nastarejše znano leseno kolo z osjo na svetu. Razstavljeno je v Mestnem muzeju v Ljubljani.
»Poišči me, pesem moja« Ustaški zločin na Planini v Podbočju Po avtocesti od Postojne do Razdrtega Slovensko pisateljsko društvo je pred 150 leti (1872) na rojstni hiši Franceta Prešerna v Vrbi na Gorenjskem vzidalo spominsko ploščo. To je bilo prvo spominsko znamenje, posvečeno našemu največjemu pesniku. Na slovesnosti se je zbralo kakih šest tisoč Prešernovih častilcev, iz Ljubljane je na Gorenjsko peljal celo poseben vlak. Peli so kantato, ki jo je za to priložnost napisal Josip Stritar in uglasbil Benjamin Ipavec. Dodajmo še, da je bila to ena prvih izvedenih pobud Društva slovenskih pisateljev, ki je bilo ustanovljeno aprila 1872. Pobudo zanj je dal njegov poznejši prvi predsednik Davorin Trstenjak, doma iz Kraljevcev pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Pred 100 leti (1922) se je na Dobrovi pri Ljubljani rodila pesnica in pisateljica Maruška Sedlak. Po končanem učiteljišču je bila učiteljica v Žažarju pri Horjulu in v Preski pri Medvodah. Napisala je povest "Božji les" za odrasle in več zbirk mladinskih pesmi. Njene pesmi so oblikovno in izrazno tradicionalne in govorijo predvsem o živalih in naravi, nekaj iz zbirke »Poišči me, pesem moja« pa jih je tudi uglasbenih. 14. in 15. septembra pred 80 leti (1942) so hrvaški ustaši uprizorili krvavi pohod na vas Planina v Podbočju. Najprej so med potjo na Gorjance ujeli šestnajst moških in jih gnali na Planino, tam so zajeli še deset vaščanov ter jih vse postrelili v Novoselski gori nad Planino. Pokol je preživel moški, ki ga je ustaška krogla zgrešila. Naslednje jutro so se vrnili in za vasjo pobili še osem vaščanov, ki jih prejšnji dan ni bilo doma. Umorjenih je bilo 34 ljudi, vas Planino pa so požgali. Tako so se krajanom maščevali za njihovo podporo partizanom, ki so ustašem leta 1942 na Gorjancih prizadejali vrsto udarcev. Šlo je za največji zločin vojske tako imenovane Neodvisne države Hrvaške na slovenskem ozemlju. Kraj poboja je sicer na hrvaški strani, kjer je kamnit spomenik, ki pa je bil v preteklosti že večkrat tarča vandalizma. Priprave na graditev prve slovenske avtoceste med Vrhniko in Postojno so trajale pet let, dela pa so se uradno začela 23. maja 1970. Še pred začetkom del se je pojavil zaplet s pridobitvijo posojila Mednarodne banke za obnovo in razvoj, znan pod imenom cestna afera. Čeprav predvidena dela niso bila dokončana v celoti, je bila avtocesta predana v promet 29. decembra 1972. Na današnji dan leta 1974 pa so slovesno odprli 9 km dolg odsek avtoceste od Postojne do Razdrtega. Tedaj je imela Slovenija skupaj zgrajenih 41 kilometrov štiripasovne avtoceste.
Novi temelji naše arheologije Prvo esperantsko društvo na Slovenskem »Podjetje za proizvodnjo filmov«
Slovničar prve polovice 18. stoletja Pesnik slovečega imena Politik in diplomat za slovensko stvar
»Štajerski pritepenec« - deželni glavar Kranjske Eden od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja pri nas Partizanski pevski zbor na turneji po zavezniških bazah
Začetki medicine dela pri nas Kmet in politik Režiser s posluhom za življenjsko prepričljiv dialog
Pisateljica o ženskem vprašanju Sodelavcev ob krfski deklaraciji Slikarka in ustvarjalka lutk
Zgodovinar v razmejitveni komisiji Skrivni sestanek na Nanosu Od kod je prišlo sidro, ki je zdaj v ljubljanskem parku Zvezda?
Zakon o zemljiški odvezi “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” Pomembno igralsko ime na Tržaškem Leta 1848 so v dunajskem parlamentu sprejeli zakon o zemljiški odvezi v avstrijski monarhiji in s tem tudi v naših krajih odpravili tlačanstvo. To je bil pomemben dosežek tako imenovane marčne revolucije tistega leta. Odpravil je podložništvo oziroma tlačanstvo v osebnem in stvarnem pomenu besede. Prvo pomeni odpravo sodnih in upravnih pravic zemljiških gosposk, drugo pa odpravo vrhovnega lastništva in vseh iz njega izvirajočih pravic ter oprostitev podložnih zemljišč vseh bremen. V Lomeh pri Črnem Vrhu se je leta 1790 rodil Matej Tominc, začetnik turizma v Škocjanskih jamah. Po liceju v Ljubljani je na Dunaju študiral pravo in potem delal kot sodnik in okrajni glavar, tudi v Brkinih in Sežani, nato pa je bil odvetnik pri mestnem in deželnem sodišču v Gorici. Leta 1823 je takoj po najdbi obsežne kapniške jame poskrbel za ureditev stopnišča in poti v jamo. Tam so naleteli tudi na bogate prazgodovinske ostanke. V kapniški, zdaj Tominčevi jami so pred prvo svetovno vojno prirejali tudi veselice z godbo s plesom. Leta 1813 se je v Žežavi v vzhodni Galiciji rodil narodopisec in pesnik poljskega rodu Emil Korytko. Študiral je na filozofski fakulteti v Lvovu, vendar so ga avstrijske oblasti zaradi revolucionarnih idej aretirale, obtožile protidržavne dejavnosti in ga obsodile na internacijo v Ljubljani. Tam se je seznanil s Prešernom, Čopom, Kastelcem in drugimi slovenskimi izobraženci ter zasnoval načrtno zbiranje gradiva in podatkov za raziskovanje ljudske kulture na Kranjskem. Z njihovo pomočjo je zbiral slovenske ljudske pesmi, pisal o njih in pripravil zbirko “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” v petih snopičih, ki so jih natisnili v tiskarni Jožefa Blaznika. Emil Korytko je pripravil tudi načrt za knjigo o slovenskem narodopisju, vendar je ostala v rokopisu. Igralec in režiser Marij Sila je že pri šestnajstih nastopal v igralski družini Jaka Štoke, pozneje pa v Čitalnici in Dramatičnem društvu. Z gledališčem se je začel resno ukvarjati v Narodnem domu v Trstu, v katerem se je zaposlil kot pogodbeni igralec. Po požigu tega doma leta 1920 je - dokler niso fašisti kulturnega delovanja med Slovenci popolnoma zatrli - igral v Šentjakobski čitalnici. Pred začetkom fašističnega pritiska je sodeloval tudi pri Mladinskem prosvetnem društvu in pri Ljudskem odru v Trstu; z njima je gostoval po večjih primorskih krajih. Igral je v veseloigrah, dramah, celo v operah. Po letu 1945 je tudi pomagal obuditi tržaško gledališče; v njem je do leta 1947 odigral nekaj manjših vlog. Ker pa se je zgledoval po Antonu Verovšku, je po njegovem odhodu iz Trsta prevzel veliko njegovih glavnih komičnih vlog, v katerih je razvijal predvsem karakterno komiko: nastopal je v francoskih veseloigrah ter v ljudskih igrah. Marij Sila je sodeloval tudi pri tržaškem radiu - ta odlomek je iz burke »Šaljivi pripor«, posnet je bil pred več kot osemdesetimi leti. *Posnetek Marij Sila, najpopularnejši igralec Primorske in Trsta svojega časa, se je rodil leta 1889 v Trstu. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Potrjena ustanovitev ljubljanske škofije Drugi slovenski tabor v Žalcu Bazoviške žrtve
Učitelj glasbe v Ajdovščini in Gorici Pesnik v Ameriki Hidroelektrarna Mariborski otok
Poetični realist z Brda pri Lukovici Prvi poveljnik vojne mornarice Države Slovencev, Hrvatov in Srbov Spominska plošča na rojstni hiši generala Rudolfa Maistra
Časopis Amerikanski Slovenec Od fotografa do gledališkega igralca Študijski dnevi v Dragi
Prostovoljec na balkanskih bojiščih Tajnik Društva za krščansko umetnost Razstava umetnikov »Četrte generacije«
Začetki homeopatije na Slovenskem Arhitektov pečat v Trbovljah Najhujša letalska nesreča pri nas
Katoliški duhovnik pomaga partizanom Prva orglarka v cerkvi svetega Petra v Rimu Jasli za dojenčke – povojna novost
Borec za pravice manjšin Cerkveni skladatelj in zapornik Umetnostni zgodovinar in novomeške znamenitosti
Pravni strokovnjak v novi državi Mladinski pripovednik in svet živali Junak slovaške vstaje leta 1944
Kulturni posrednik med Slovenci in Madžari Skladatelj in vzgojitelj mladih pevk in pevcev Črnomelj in Metlika v Dravski banovini
Basist ljubljanske opere O državni pripadnosti Celovške kotline bo odločil plebiscit Škofja Loka dobi muzej
Televizija na Triglavu Izumitelj fotografije na steklo Skladatelj in zaslužni profesor
Neveljaven email naslov