Na današnji dan pred 150-imi leti se je v Planini pri Postojni rodil skladatelj OSKAR DEV. Obiskoval je glasbeno šolo v Novem mestu, šolo Glasbene matice v Ljubljani in akademijo na Dunaju. Tam je bil tudi zborovodja društva Slovenija in Slovenskega pevskega društva. Študiral je tudi pravo in kot sodnik delal v Škofji Loki, Kranju in Mariboru. Njegove skladbe razodevajo značilnega romantika, globoko občuteno doživljanje in neprisiljeno humoristično žilico ob sveži melodiki. Oskar Dev je napisal več samospevov ter skladb za moške in mešane zbore in harmoniziral več kot 400 ljudskih pesmi, po večini koroških.

—–

Narodni muzej v Ljubljani je najstarejša nepretrgano delujoča kulturna in znanstvena ustanova na Slovenskem. Leta 1821 so jo ustanovili kranjski deželni stanovi, prva stalna razstava pa je bila v stavbi liceja, ki je stal na sedanjem Vodnikovem trgu. Leta 1881 se je Kranjski deželni zbor odločil za graditev nove muzejske stavbe, tri leta pozneje je cesar Franc Jožef položil temeljni kamen, na današnji dan pred 130-imi leti pa so novi muzej slovesno odprli za javnost. S cesarjevim dovoljenjem so ga v čast njegovemu sinu, princu Rudolfu, preimenovali v “Kranjski deželni muzej – Rudolfinum”.

To je bilo prvo izključno za kulturo zgrajeno poslopje v Sloveniji. Že pred drugo svetovno vojno in po njej je Narodni muzej gradivo z nekaterih področij prepustil že obstoječim ali pa novim ustanovam, sam pa je postal specialni muzej. Za področje delovanja je obdržal arheologijo, kulturno zgodovino, numizmatiko,  grafiko  in  muzejsko knjižnico,  ima  pa  tudi  oddelek  za konserviranje in restavriranje. Med najpomembnejše eksponate, ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani, sodi situla – kovinsko vedro – iz 6. stoletja pred našim štetjem; našli so jo na Vačah pri Litiji. Okrašena je s človeškimi in živalskimi figurami, tedanji veljaki pa so jo uporabljali kot posodo za pijačo ob slovesnih priložnostih.

—–

Do burnega leta 1848, “pomladi narodov”, je Avstriji vladal cesar Ferdinand I. Habsburški; zaradi hude bolezni pa se je moral odpovedati prestolu v korist 18-letnega nečaka Franca Jožefa I.; ta je prevzel oblast na današnji dan leta 1848; od leta 1867 je bil tudi ogrski kralj. Vladal je v času, ko je Avstrija začela izgubljati položaj velesile v Evropi in tudi ozemlje. Bojeval se je za prevlado v Italiji in Nemčiji, vendar je izgubil Lombardijo in Benečijo.

Leta 1878 je okupiral Bosno in Hercegovino in skušal prodreti na Balkan. Vztrajal je pri dinastični ureditvi države in ni popuščal vplivu nacionalnih gibanj, to pa je bilo za usodo monarhije odločilno. Osebno je bil konservativen, podpiral pa je gospodarski in kulturni razvoj države. V slovenskih krajih je bil večkrat, zadnjič 1895 po ljubljanskem potresu.

Za to njegovo skrb ob hudi naravni nesreči so mu Ljubljančani ob deseti obletnici potresa sklenili postaviti spomenik, a zaradi zapletov glede lokacije so ga odkrili šele na današnji dan pred 110-imi leti, ko so slovesno proslavljali 60. obletnico cesarjevega vladanja;  avstro-ogrski cesar Franc Jožef I. je sicer vladal kar 68 let. Njegov doprsni kip in druge plastike na spomeniku je upodobil kipar Svetoslav Peruzzi. Vladarjeva bista je na podstavku v parku pred ljubljanskim sodiščem stala do leta 1918, potem so jo po razpadu Avstro-Ogrske zamenjali z doprsnim kipom jezikoslovca Frana Miklošiča, delom kiparja Tineta Kosa.