V znameniti “Slavi vojvodine Kranjske” – izšla je leta 1689 –  Valvasor piše tudi o čudni hoji po zasneženih gorah:

“Kadar zapade v visokem planinskem svetu debel sneg in pota tako zamete, da ne moreš nikamor, ker se vse udira, tedaj vzamejo ljudje majhne procke, pletene iz tankega šibja, ter si jih privežejo na noge. Tako hodijo varno po snegu in se jim ni bati, da bi popustil; bodi sneg še tako mehak in mlad, te široke procke te drže, da ne ugrezneš.”

Tem prockam (košaricam) pravimo danes krplje. Valvasor pa je v poglavju “O čudni hoji po zasneženih gorah” opisal tudi dereze:

“Če pa je sneg zamrzel in trd, si privežejo železne dereze, ki jim pravijo krampeži: ti imajo po šest ostrih konic. Uporabljajo jih tudi poleti, kadar morajo na strme skalnate planine, zakaj brez njih marsikje ni mogoče dalje.”

—–

Feldmaršal  SVETOZAR  BOROJEVIĆ  von Bojna  je po končani vojaški šoli na Dunaju predaval taktiko in vojaško zgodovino na Vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu. Leta 1913 je postal general. V začetku prve svetovne vojne se je odlikoval na vzhodni fronti, maja leta 1915 pa je v Ljubljani prevzel poveljstvo 5. Armade in z njo je v enajstih bitkah uspešno branil fronto ob reki Soči. Avgusta 1917 je postal poveljnik armadne skupine s sedežem v Postojni in sodeloval v nemško-avstrijski ofenzivi, ki je italijansko vojsko potisnila do reke Piave.

Uveljavil je taktiko aktivne obrambe, pri kateri so bili najpomembnejši protinapadi manjših enot. Čin feldmaršala je dobil leta 1918, za vojaške zasluge pa sta mu bila med drugim dodeljena plemiški naslov (von Bojna) ter odlikovanje “vojaški red Marije Terezije”. Avgusta leta 1915 so ga razglasili za častnega meščana Ljubljane. Štiri leta pozneje so mu ta naziv – menda zaradi neprimernega vedenja – odvzeli, leta 2009 pa mu ga je ljubljanski mestni svet  vrnil. Najuspešnejši  poveljnik avstro-ogrske vojske v prvi svetovni vojni Svetozar Borojević se je rodil na današnji dan leta 1856 v Umetiću na Hrvaškem.   

—–

Leta 1873 so nemški veletrgovci, veleposestniki, bankirji in tovarnarji v Ljubljani ustanovili Kranjsko stavbinsko družbo. To je bila delniška družba, ki se je ukvarjala z različnimi gradbenimi dejavnostmi, predvsem pa je kupovala zemljišča in gradila najemniške hiše.  Do konca devetdesetih let 19. stoletja je družba sistematično pozidala prostor med Gradiščem, Gregorčičevo, Prešernovo in Cankarjevo ulico ter začela graditi vile na Vrtači. Postavila je večino pomembnih javnih stavb v Ljubljani, na primer: Deželni muzej (zdaj Narodni muzej), vojašnico na Taboru, Filharmonijo, vladno palačo, Filipov dvorec, Kresijo, sodno palačo in druge. Kranjska stavbinska družba je delovala v dobi historizma in secesije ter na Slovenskem uveljavljala dunajsko arhitekturno modo.

—–

Na današnji dan leta 1896 se je v Zadru rodil slavist  ARTURO  CRONIA.  Po letu 1937 je bil profesor za slovensko jezikoslovje v Padovi in leta 1940 je bila tam po njegovi zaslugi ustanovljena prva stolica za hrvaški jezik in književnost v Italiji, leta 1963 pa še stolica za slovenski jezik in književnost. Sam je proučeval slovensko književnost, zlasti dela Otona Župančiča. O njem je Arturo Cronia tudi napisal  knjigo in prevedel nekaj njegovih pesmi.