Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.

Janez Akvila, Viljem Rohrman, Jože Gale

V skoraj vseh ohranjenih srednjeveških cerkvah na Slovenskem so tudi srednjeveške stenske slikarije. Namen teh podob je bil polepšati notranjost sakralnega objekta in tedaj večinoma nepismene vernike poučevati o krščanstvu; odtod tudi njihovo poimenovanje »Knjiga ubogih«.

Eden prvih znanih srednjeveških freskantov pri nas je bil JANEZ  AKVILA  ali Johannes Aqiula da Rakspurga. Slikar, ki je poleg krstnega imena uporabljal še latinsko ime za orla, je deloval v letih od 1378 do 1405. Doma je bil iz Radgone. Ustvarjal je na stičišču treh kultur v Prekmurju. Tako si ga dandanes poleg nas prisvajajo še Madžari in Avstrijci.

Na freskah v Velemérju na Madžarskem in v Martjáncih je hkrati z napisi o avtorstvu zapustil tudi svoji podobi, najstarejša avtoportreta v zahodnoevropski umetnosti. Najobsežnejše delo Janeza Akvile so financirali lendavski grofje: poslikavo prezbiterija in ladje župnijske cerkve v Turnišču; to so poleg domačinov radi obiskovali tudi romarji iz bolj oddaljenih krajev slovenskega ozemlja.

—–

V 13. stoletju so čarovništvo razglasili za krivoverstvo in s tem za zločin z vidika cerkvenega nauka in civilnega prava. Obsojene so sprva obešali, od 14. stoletja naprej pa sežigali na grmadi. Na Slovenskem je bilo največ čarovniških procesov v drugi polovici 17. stoletja. Čarovnice so obtoževali, da so odpadle od krščanske vere, da so s svojo krvjo podpisale pogodbo s hudičem in da po sestankih na Kleku odletijio delat škodo ljudem, živalim in poljščinam. Priznanja so dosegali z mučenjem, če pa obtoženka ni priznala svojih čarovniških dejanj, so jo mučili do smrti in objavili, da je po njeno dušo prišel hudič

Zadnji veliki čarovniški proces pri nas se je končal na današnji dan leta 1701 v Ribnici na Dolenjskem. Marija Češarkova je po treh dneh mučenja priznala svoja zla dela in naštela imena vseh, ki so se shajale na Kleku. V ohranjenem zapisniku piše, »da so jo po božji postavi in cesarskih zakonih obsodili na obglavljenje, truplo pa naj se vrže na grmado in popolnoma sežge v prah in pepel!«

—–

VILJEM  ROHRMAN  je študiral na kmetijski akademiji v Liverdu na Češkem. Od leta 1884 je bil strokovni učitelj na kmetijskih šolah na Slapu pri Vipavi in na Grmu pri Novem mestu. Strokovno se je izpopolnjeval v Pragi, na Dunaju, Tirolskem in v Švici. Napisal je pet knjig o in poljedelstvu ter bil častni član Kmetijske družbe in Sadjarskega in vrtnarskega društva za Slovenijo. Viljem Rohrman se je rodil na današnji dan leta 1862 v Novem mestu.

—–

Gledališki  in  filmski  režiser,  igralec in  pedagog  JOŽE  GALE  je leta 1938 diplomiral na gledališkem oddelku konservatorija v Pragi in dobil  angažma v ljubljanski Drami. Med drugo svetovno vojno je bil med prvimi člani in igralci januarja leta 1944 v Črnomlju ustanovljenega Slovenskega narodnega gledališča.

Po koncu vojne se je izpopolnjeval v filmskih ateljejih na Češkoslovaškem in bil nato režiser pri Triglav filmu ter v Mestnem gledališču ljubljanskem. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil redni profesor in tudi rektor Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. V gledališču je režiral več kot petdeset del, po nekaj dokumentarnih filmih pa je posnel trilogijo »Kekec«, »Srečno, Kekec« in »Kekčeve ukane« ter »Družinski dnevnik« in »Pustoto«. Več filmov je posnel tudi zunaj Slovenije. Jože Gale se je rodil na današnji dan leta 1913 v Grosupljem.