Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Lipica, Janez Anton Scopoli, Mira Cerar Danilova

Nadvojvoda Karel II., deželni knez Notranje Avstrije, je leta 1580 od tržaških škofov odkupil posestvo Lipico s kobilarno. To je bilo takrat zemljišče s precej opustošenim vaškim dvorcem, saj so dve desetletji prej po njem pustošili Turki, za njimi pa še kuga in lakota. Že naslednje leto so tja pripeljali več žrebcev iz Španije, med njimi dragocenega andaluzijca, ki je zapustil pečat vsej pasmi lipicancev. Sicer pa so bili podlaga pasme lipicancev starodavni kraški konji, povečini beli. Od teh so lipicanci podedovali svoje osnovne značilnosti: vztrajnost, moč in visok korak.

Kobilarna Lipica je dosegla vrhunec razvoja v 18. stoletju. Leta 1735 so na Dunaju odprli novo jahalnico in tam prvič predstavili lipicance v klasični umetnosti jahanja. Odtlej je kobilarna Lipica oskrbovala s konji vse plemstvo in vojsko. V 439-ih letih kobilarne v Lipici je lipicanec postal in še vedno ostaja paradni in slavnostni konj, tamkajšnja šola klasičnega jahanja, dresure in vožnje s kočijo pa je znana in cenjena po vsem svetu. Ustanovitelj kobilarne v Lipici, nadvojvoda Karel II., se je rodil na današnji dan leta 1540.

—–

Zdravnik in naravoslovec JANEZ ANTON SCÓPOLI  se je rodil na današnji dan leta 1723 v mestu Cavalese na južnem Tirolskem. Poldrugo desetletje je bil rudniški zdravnik v Idriji. V tem obdobju je opravil in objavil številne naravoslovne študije, ki so proslavile avtorja in z njim slovensko ozemlje po vsej Evropi. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga “Flora carniolica”, prvo znanstveno delo o naravi Slovenije.  V njej  je  Janez Anton Scopoli naštel več tisoč vrst rastlin, za 127 vrst pa navedel slovenska imena. To delo je bilo več kakor sto let najpomembnejše znanstveno delo o rastlinstvu v Sloveniji.

—–

Leta 1864 je bil ob pomoči francoske vojske za mehiškega cesarja postavljen Ferdinand Maksimiliján, brat avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. Ker so se Mehičani temu upirali, mu je Franc Jožef pomagal ohranjati prestol z vojaki-prostovoljci iz avstrijskih dežel. Tudi ljubljanski mestni svet je na današnji dan tistega leta (torej pred 155-imi leti) izdal poziv za vstop med prostovoljce.

Kandidati so morali biti krščanske vere, neoženjeni ali vdovci brez otrok in ne starejši od štirideset let. Njihovo zbirališče je bilo v Cukrarni ter na travniku ob sedanji Njegoševi cesti, na katerem stoji zdaj večstanovanjski blok, v spomin na ta dogodek po domače imenovan »Meksika«. Stavbo so postavili med obema vojnama  po  načrtih  arhitekta  Vladimirja  Šubica  in  po  zgledu  dunajskih stanovanjskih blokov iz tistega obdobja.  V sredini ima veliko dvorišče, vhodno vežo z obokanim stropom pa krasijo še komaj vidne freske Riharda Jakopiča.

Na ljubljanskem kolodvoru se je od mehiških prostovoljcev poslovil župan Henrik Costa, pozneje pa so iz Trsta v več skupinah odpluli proti Mehiki. Potem ko so Mehičani cesarja Maksimilijana tri leta pozneje ustrelili, se je domov vrnila le dobra šestina teh fantov in mož. Na Slovenskem se je  zagorelih in črnobradih povratnikov prijelo ime »meksikájnarji«, k nam pa so prinesli tudi novo modo: močnó nabrane škornje z ostrogami – meksikánar´ce.

—–

Gledališka igralka in pedagoginja MIRA CERAR DANILOVA, rojena na današnji dan pred 120-imi leti v Ljubljani,  je na gledaliških odrih nastopala že pred prvo svetovno vojno. Sprva je igrala otroške, mladostne in sentimentalne vloge, po vrnitvi s študija na Dunaju pa je postala najbolj prvinska in eruptivna interpretinja karakternih vlog.  Bila je tudi redna profesorica na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za svoje umetniško in pedagoško delo je bila  dvakrat nagrajena s Prešernovo nagrado, med prvimi pa je dobila tudi Borštnikov prstan.