Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.

Lovro Pintar, Viljem Treo, Viktor Sulčič, Lojze Simoniti, Majna Sevnik

Na današnji dan leta 1814 se je pri Svetem Tomažu nad Praprotnim v Selški    dolini rodil  sadjar, politik in nabožni  pisatelj  LOVRO  PINTAR.  Leta 1840 je bil posvečen v duhovnika in je odtlej kot kaplan služboval v različnih slovenskih krajih, kot župnik pa na Zalem Logu in na Breznici pri Žirovnici. Pisal je nabožne spise in molitvenike ter deloval na kulturnem in gospodarskem področju. Največ se je ukvarjal s sadjarstvom ter objavljal članke o gojenju sadnega drevja in škodljivcih. Leta 1863 je na kmetijski razstavi v Ljubljani prikazal več kot sto sadnih sort. Kot poslanec v državnem zboru se je Lovro Pintar zavzemal za reševanje gospodarskih vprašanj ter vprašanj šolstva in zakonodaje.

—–

Stavbenik  VILJEM  TREO  je kot tehnični vodja »Kranjske stavbinske družbe« in pozneje kot samostojni gradbenik proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja po tujih in svojih načrtih gradil številna javna in zasebna poslopja, še zdaj značilna za podobo Ljubljane. Med temi so Deželni, zdaj Narodni muzej, vojašnica na Taboru, Realka v Vegovi ulici, vse stavbe na južni strani Cankarjeve ceste ter v Beethovnovi, Župančičevi in Tomšičevi ulici, hotel Union in Ljudska posojilnica na Miklošičevi cesti. Viljem Treo se je rodil na današnji dan leta 1845 v Ljubljani.

—–

V Križu pri Trstu se je na današnji dan leta 1895 rodil arhitekt  VIKTOR  SULČIČ. Najprej je v Firencah študiral kiparstvo, vendar se je kmalu prepisal na arhitekturo in 1922. leta diplomiral v Bologni. Med italijansko okupacijo slovenskega Primorja se je izselil v Argentino. Njegovo projektantsko podjetje je rekonstruiralo osrednjo tržnico v Buenos Airesu; njena arhitektura spominja na nekdanje železniške postaje in je prva v Južni Ameriki, ki je zgrajena iz armiranega betona. To delo štejejo za eno boljših južnoameriških arhitekturnih storitev med vojnama.

Načrtoval je tudi stanovanjske in industrijske objekte ter nogometni stadion v Buenos Airesu, ki ga navijači imenujejo Bombonera. Med njegova najpomembnejša dela sodi tudi cerkev Srca Jezusovega v San Justu iz leta 1942. Bil je dejaven član slovenske skupnosti v Argentini, napisal je tri knjige poezij  in  povesti, v slovenskem tedniku Novi list pa je objavljal članke z naslovom Priseljenčeva hiša, v katerih je nizal uporabne predloge in načrte. Viktor Sulčič se je posvečal tudi slikarstvu in se je že leta 1929 kot prvi razstavljalec slovenskega rodu predstavil na Nacionalnem salonu akvarelistov v Buenos Airesu.

—–

Zdravnik  LOJZE  SIMONITI  je leta 1927 diplomiral na medicinski fakulteti v Bologni, pozneje pa opravil še specializacijo iz pljučnih bolezni na Golniku ter iz interne medicine v Ljubljani. Do začetka druge svetovne vojne je bil predstojnik internega oddelka in ravnatelj bolnišnice Slovenj Gradec. Med vojno je bil konfiniran v Wroclavu v Šleziji, po njej pa se je vrnil na čelo slovenjgraške bolnišnice. Kot pulmolog se je posvečal boju proti tuberkulozi in vodil dispanzerje na Koroškem in v Trbovljah. Lojze Simoniti se je rodil na današnji dan leta 1901 v Biljáni v Goriških Brdih.

—–

Baletna plesalka, pedagoginja, koreografinja in televizijska režiserka  MAJNA  SEVNIK  se je rodila na današnji dan leta 1932 v Novem mestu. Po končani Srednji baletni šoli v Ljubljani se je izpopolnjevala v Parizu. V Operi in baletu Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je začela nastopati v baletnem zboru, leta 1955 pa je postala solistka in prevzemala predvsem lirične vloge. V letih od 1961 do 83 je na ljubljanski televiziji koreografirala temu mediju prilagojene balete, med katerimi je dajala prednost slovenskim skladateljem, ter plesne vložke v glasbeno-zabavnih in otroških oddajah. Z režiserjem Mirčem Kragljem velja za utemeljiteljico  plesnega filma na Slovenskem. Majna Sevnik je za svoje delo prejela red dela s srebrnim vencem, častni znak svobode Republike Slovenije in Župančičevo nagrado za življejsko delo.