Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Franz Xaver Wulfen, Mara Samsa, Slava Škrabec, France Ivanšek, Miroslav Pahor
Naravoslovec FRANZ XAVER WULFEN je po končanem študiju filozofije in matematike na Dunaju ter teologije v Gradcu poučeval na jezuitskih kolegijih v Gorici, Ljubljani in Celovcu. Sodi med vodilne botanike 18. stoletja. Rastline je nabiral na ekskurzijah od Nizozemske do Sredozemlja, predvsem pa na Kranjskem, v Istri, na Primorskem in Koroškem. Odkril je in prvi opisal več rastlin na Slovenskem, po njem se imenujejo mineral vulfenit in nekatere rastline, med drugimi wulfenov jeglič in wulfenov netresk. Franz Xaver Wulfen – član šestih evropskih akademij in znanstvenih združenj – se je rodil na današnji dan leta 1728 v Beogradu.
—–
Časnikarka in prosvetna delavka MARA SAMSA je od leta 1925 delovala v dijaških organizacijah in prosvetnih društvih na podeželju, bila učiteljica na Primorskem in Štajerskem ter dejavna članica Sokola in Zveze primorskih emigrantov. Med drugo svetovno vojno je bila večkrat zaprta in nazadnje internirana na Rabu. Leta 1944 je na Tržaškem organizirala večerne tečaje slovenščine, vendar je bila spet aretirana. Po vojni je bila pri več primorskih časopisih odgovorna za kulturna, mladinska in ženska vprašanja, leta 1954 pa je v Trstu ustanovila mladinski list Galeb. Mara Samsa se je rodila na današnji dan leta 1906 v Trstu.
—–
SLAVA ŠKRABEC je leta 1942 diplomirala na Višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani in se posvetila vzgoji medicinskih sester. Od leta 1950 je delala na ministrstvu za zdravstvo Ljudske republike Slovenije, skoraj dve desetletji pa je bila ravnateljica šole za medicinske sestre v Celju. Uveljavila je načelo, da je za sestro najpomembnejše delo ob bolniku; njena metoda poučevanja (pet ur prakse, ki jo je sama nadzorovala, in pet ur teoretičnega pouka) se je izkazala za zelo uspešno. Slava Škrabec se je rodila na današnji dan leta 1920 v Ribnici na Dolenjskem.
—–
Arhitekt FRANCE IVANŠEK je leta 1954 diplomiral z delom »Regionalni načrt Zgornjesavke doline in urbanistični načrt Kranjske Gore«, ki je pomenilo pomembno inovacijo tako po tematiki kot po metodiki. Nato se je šest let izpopolnjeval in delal na Švedskem. Posebno pozornost je posvečal raziskovanju uporabne vrednosti stanovanj, ugotavljanju stanovanjskih navad, problematiki enodružinske stanovanjske zidave in še veliko drugim aktualnim problemom množične graditve stanovanj, ki je bila značilna za obdobje po petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Njegova glavna dela so urbanistični in arhitekturni načrti za ljubljansko sosesko Murgle v drugi polovici 60-ih let prejšnjega stoletja ter domova za upokojence na Poljanah in v Trnovem v Ljubljani. Po letu 1950 je bil eden izmed ustanoviteljev in urednik revije »Arhitekt«, soustanovitelj Društva arhitektov Slovenije, pobudnik in vodja tečajev »Barva in oblika« na ljubljanski fakulteti za arhitekturo ter ustanovitelj studia Ambient in Plečnikovega sklada. France Ivanšek – tudi dobitnik Plečnikove nagrade – se je rodil na današnji dan leta 1922 v Ljubljani.
—–
Zgodovinar MIROSLAV PAHOR se je rodil na današnji dan leta 1922 v Novélu pri Gorici. Sprva je delal v Študijski knjižnici v Kopru, od leta 1949 pa v Piranu. Tam je obnovil delovanje arhiva, knjižnice, muzeja in spomeniške službe. Med drugim je bil dolgoletni vodja pomorskega muzeja “Sergeja Mašere” v Piranu. Preučeval je zlasti starejšo zgodovino obalnih mest od Pirana do Trsta ter zgodovino slovenskega pomorstva novejše dobe.
6270 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Franz Xaver Wulfen, Mara Samsa, Slava Škrabec, France Ivanšek, Miroslav Pahor
Naravoslovec FRANZ XAVER WULFEN je po končanem študiju filozofije in matematike na Dunaju ter teologije v Gradcu poučeval na jezuitskih kolegijih v Gorici, Ljubljani in Celovcu. Sodi med vodilne botanike 18. stoletja. Rastline je nabiral na ekskurzijah od Nizozemske do Sredozemlja, predvsem pa na Kranjskem, v Istri, na Primorskem in Koroškem. Odkril je in prvi opisal več rastlin na Slovenskem, po njem se imenujejo mineral vulfenit in nekatere rastline, med drugimi wulfenov jeglič in wulfenov netresk. Franz Xaver Wulfen – član šestih evropskih akademij in znanstvenih združenj – se je rodil na današnji dan leta 1728 v Beogradu.
—–
Časnikarka in prosvetna delavka MARA SAMSA je od leta 1925 delovala v dijaških organizacijah in prosvetnih društvih na podeželju, bila učiteljica na Primorskem in Štajerskem ter dejavna članica Sokola in Zveze primorskih emigrantov. Med drugo svetovno vojno je bila večkrat zaprta in nazadnje internirana na Rabu. Leta 1944 je na Tržaškem organizirala večerne tečaje slovenščine, vendar je bila spet aretirana. Po vojni je bila pri več primorskih časopisih odgovorna za kulturna, mladinska in ženska vprašanja, leta 1954 pa je v Trstu ustanovila mladinski list Galeb. Mara Samsa se je rodila na današnji dan leta 1906 v Trstu.
—–
SLAVA ŠKRABEC je leta 1942 diplomirala na Višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani in se posvetila vzgoji medicinskih sester. Od leta 1950 je delala na ministrstvu za zdravstvo Ljudske republike Slovenije, skoraj dve desetletji pa je bila ravnateljica šole za medicinske sestre v Celju. Uveljavila je načelo, da je za sestro najpomembnejše delo ob bolniku; njena metoda poučevanja (pet ur prakse, ki jo je sama nadzorovala, in pet ur teoretičnega pouka) se je izkazala za zelo uspešno. Slava Škrabec se je rodila na današnji dan leta 1920 v Ribnici na Dolenjskem.
—–
Arhitekt FRANCE IVANŠEK je leta 1954 diplomiral z delom »Regionalni načrt Zgornjesavke doline in urbanistični načrt Kranjske Gore«, ki je pomenilo pomembno inovacijo tako po tematiki kot po metodiki. Nato se je šest let izpopolnjeval in delal na Švedskem. Posebno pozornost je posvečal raziskovanju uporabne vrednosti stanovanj, ugotavljanju stanovanjskih navad, problematiki enodružinske stanovanjske zidave in še veliko drugim aktualnim problemom množične graditve stanovanj, ki je bila značilna za obdobje po petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Njegova glavna dela so urbanistični in arhitekturni načrti za ljubljansko sosesko Murgle v drugi polovici 60-ih let prejšnjega stoletja ter domova za upokojence na Poljanah in v Trnovem v Ljubljani. Po letu 1950 je bil eden izmed ustanoviteljev in urednik revije »Arhitekt«, soustanovitelj Društva arhitektov Slovenije, pobudnik in vodja tečajev »Barva in oblika« na ljubljanski fakulteti za arhitekturo ter ustanovitelj studia Ambient in Plečnikovega sklada. France Ivanšek – tudi dobitnik Plečnikove nagrade – se je rodil na današnji dan leta 1922 v Ljubljani.
—–
Zgodovinar MIROSLAV PAHOR se je rodil na današnji dan leta 1922 v Novélu pri Gorici. Sprva je delal v Študijski knjižnici v Kopru, od leta 1949 pa v Piranu. Tam je obnovil delovanje arhiva, knjižnice, muzeja in spomeniške službe. Med drugim je bil dolgoletni vodja pomorskega muzeja “Sergeja Mašere” v Piranu. Preučeval je zlasti starejšo zgodovino obalnih mest od Pirana do Trsta ter zgodovino slovenskega pomorstva novejše dobe.
Pionir radijskih iger Glas Mojčine pesmi za prvi film o Kekcu Mariborski industrialec – rešitelj Judov
Volilni uspeh koroških Slovencev Pribočnik jugoslovanske kraljice Marije Projekti gradbenika in geomehanika
Temelji slovenske akademske laične filozofije Avantgardist novomeške pomladi Velenje postane mesto
Vzgojitelj klasičnih filologov Predanost gozdovom Blaženi škof Anton Martin Slomšek
Streli na protestnike v Ljubljani Ustanovitelj hranilništva na Slovenskem Začetki Narodne galerije
»Slike iz vsakdanjega življenja«. Upornik in literat Vojaški uspeh pohorskih partizanov Alpinist Johannes Frischauf je bil po poklicu profesor matematike na graški univerzi, kot alpinist pa je od leta 1868 sistematično obiskoval in preučeval predvsem Savinjske Alpe. Leta 1873 je izdal gorski vodnik po Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, ki ga je naslednje leto razširil še na Istro, Dalmacijo in Črno goro. Frischauf je tudi začetnik planinske organiziranosti na Hrvaškem, saj je leta 1874 v Ogulinu navdušil Budislava Budisavljevića, da je ustanovil Hrvatsko planinarsko društvo. Organiziral je tudi graditev planinskih koč na Korošici, Okrešlju – kjer se po njem imenuje Frischaufov dom - in nad Suhim dolom. Njegovo najboljše delo je obsežna knjiga o Savinjskih Alpah (»Die Sannthaler Alpen«), ki je izšla leta 1877. O slovenskih gorah je pisal tako v slovenskem kot v nemškem časopisju. Slovensko planinsko društvo ga je leta 1893 imenovalo za častnega člana. Ko je Jakob Aljaž podaril kupljeni vrh Triglava Slovenskemu planinskemu društvu, je Johannes Frischauf zapisal: »Sedaj Slovenci smejo biti ponosni na svoje planinske uspehe, ki so jih sami dosegli: Slovensko planinsko društvo ima v svoji posesti Triglav, da celo Savinjske Alpe: Slovenci naj krepko napredujejo, kakor so začeli in naj vedno težijo po najvišjem smotru«. Johannes Frischauf se je rodil leta 1837 na Dunaju. Pesnica in pisateljica Katka Zupančič je po končanem učiteljišču v Gorici poučevala v šoli notredamskih sester v Novem mestu ter več šolah v Beli krajini. Leta 1923 se je preselila v Chicago v Združenih državah Amerike in pisala v tamkajšnje slovensko časopisje, družinske koledarje in Cankarjev glasnik. Vodila je slovensko šolo in kot režiserka sodelovala v dramskem društvu. Med drugo svetovno vojno je bila članica Izvršnega odbora Slovensko-ameriškega narodnega sveta ter delovala v Slovenski sekciji jugoslovanskega pomožnega odbora. Kot pesnica je zajemala snov zlasti iz otroškega sveta in po večini pisala za šolsko mladino. Objavila je več kot tristo pesmi, približno 140 proznih besedil in pet dramskih del za otroke. V kratki prozi za odrasle je izpovedovala svoje socialistično prepričanje. Pisala je tudi proletarsko-propagandne in protivojne članke, bila prevajalka in sama ilustrirala svoja dela. Leta 1946 je v Chicagu izšla njena zbirka črtic in pesmi »Slike iz vsakdanjega življenja«. Katka Zupančič se je rodila leta 1889 v Kraljih pri Starem trgu ob Kolpi. 17. septembra 1890 se je v Zakójci nad Cerknim rodil, istega dne leta 1970 pa v Ljubljani umrl - pisatelj France Bevk. Šolal se je na učiteljišču v Gorici in Kopru. Najprej je bil učitelj, v prvi svetovni vojni je bil na vzhodni fronti, po letu 1918 je bil novinar, nato pa kulturni delavec, organizator ter predvsem pisatelj na Primorskem. *Posnetek Ker je bilo Bevkovo delovanje na vseh področjih izrazito narodnouporniško, je bil večkrat preganjan in zaprt. Leta 1943 je odšel v partizane, po osvoboditvi pa je sodeloval v političnem in kulturnem življenju v Ljubljani. Prvo in edino pesniško zbirko je France Bevk izdal leta 1921 v Gorici. V začetku svoje ustvarjalne poti je pisal drame, pozneje pa se je povsem posvetil pripovedništvu. V teh delih je ohranil veliko romantičnih prvin, predvsem v zgodovinskih romanih, ki posredno govorijo o nacionalnem zatiranju Slovencev pod italijansko oblastjo in fašističnim raznarodovalnim pritiskom. Takšna dela so Umirajoči bog Triglav, trilogija Znamenja na nebu in Človek proti človeku. O socialni in narodnostni stiski v slovenski Benečiji je pisal v romanu Kaplan Martin Čedermac; tega štejemo za enega najboljših slovenskih romanov. France Bevk je bil eden najplodovitejših slovenskih pisateljev, pomembno pa je tudi njegovo mladinsko leposlovje. Leta 1941 je del Pohorske partizanske čete napadel nemško policijsko posadko v lovski koči na Klopnem vrhu na Pohorju. Na nemški strani sta padla dva policista, eden je bil ranjen, Pohorska četa pa je imela enega padlega borca in enega ranjenca. Partizani so kočo zažgali, ranjenega nemškega policista pa v skladu z določili mednarodnega vojnega prava oskrbeli. Na nosilih in pokrit je pod bližnjo smreko pričakal jutranji prihod policistov iz Lovrenca na Pohorju. Humano ravnanje partizanov je osupnilo okupatorjevo poveljstvo v Mariboru. To je bil eden prvih oboroženih spopadov odporniškega gibanja z okupatorjem na Pohorju. Nacistični okupatorji so po tem dogodku Pohorje razglasili za območje delovanja band in s tem za prostor, kjer se je mogoče gibati le s posebnim dovoljenjem. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Zadnji veliki otomanski vojni pohod Med zadružništvom, politiko in gledališčem Podjetnik in ladjar z Reke – častni meščan Ljubljane V začetku tridesetih let šestnajstega stoletja se je turški sultan Sulejman II. z močno vojsko odpravil na drugi pohod proti Dunaju. Glavnina turške vojske, približno 140 tisoč mož s 120 topovi, se je 16. septembra 1532 utaborila pred Mariborom in zahtevala prost prehod skozi mesto in čez dravski most. Ker jim meščani tega niso dovolili, so Turki v nekaj dneh zahodno od mesta čez Dravo zgradili pontonski most in se umikali proti Ptuju, med čakanjem pred Mariborom pa so ropali po okolici in požgali nekaj manjših krajev. Ko je prišla vsa vojska čez Dravo in se utaborila na Ptujskem polju, so most zažgali. Ropali so pod Pohorjem in razdejali nekaj gradov. Utrjenega Ptuja niso napadli, ampak je trpela mestna okolica. Turki so požgali naselja v širši okolici mesta. Del turške vojske je odvihral nad Veliko Nedeljo in Ormož, ki so ga Turki razdejali. Ta veliki pohod, ob katerem so slovenske dežele prvič in zadnjič videle glavnino sultanove vojske, je hkrati pomenil tudi konec obdobja velikih turških vpadov. Po tistem, ko je za Anglijo v celinskem delu Evrope prvo železnico zgradila Nemčija se je tudi v avstrijskem cesarstvu porodila zamisel o železniški povezavi prestolnice Dunaja in okna v svet – pristanišča v Trstu. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan leta 1849 pa je prvi vlak po južni železnici pripeljal tudi v Ljubljano. *Posnetek Je povedal inženir Karel Rustja eden naših najpomembnejših poznavalcev zgodovine železnice. Ob prihodu prvega vlaka je bilo v mestu veliko slavje: bilo je lepo okrašeno in razsvetljeno. Natanko ob petih popoldne – bila je nedelja – se je iz lin ljubljanskega gradu razleglo grmenje topovskih salv, iz zvonikov vseh cerkva pa glasno zvonjenje. Lokomotivi z imenoma Ljubljana in Triglav, ki sta na ljubljanski kolodvor prisopihali s tem vlakom, sta bili okrašeni s slovenskimi, štajerskimi in avstrijskimi zastavami ter okrašeni z venčki zelenja. Kot so poročali takratni časniki, je prvi vlak na postaji in v okolici pričakala taka množica, kakršne do takrat Ljubljana še ni videla. Zadružni delavec in finančni strokovnjak Miloš Štibler se je kot Mihael Stibler rodil pred 140 leti (1882) v Fali v Dravski dolini. Po maturi na mariborski klasični gimnaziji se je vključil v zadružno gibanje in se zavzemal za narodno in gospodarsko enakopravnost Slovencev na Štajerskem. Zaradi slabih gmotnih razmer je opustil študij slavistike na Dunaju in postal študent višje zadružne šole v Darmstadtu. Leta 1919 je na Dunaju delal kot revizor in referent jugoslovanskih zadružnih zvez, že naslednje leto pa je odšel v Beograd kot član narodnega predstavništva Jugoslovanske demokratske stranke kot namestnik poslanca dr. Vekoslava Kukovca. Do leta 1922 je bil vodja kabineta ministra za kmetijstvo in tudi vodja kabineta pri svojem bodočem tastu Ivanu Puclju. Pozneje je služboval v Ljubljani in bil do leta 1945 vodja oddelka za kreditiranje založništva v Privilegirani agrarni banki Beograd. Miloš Štibler je bil vsestranska osebnost in kot tak leta 1911 tudi pobudnik ustanovitev Dramatičnega društva v Celju in ena ključnih osebnosti zgodovine celjskega gledališča. Poslovnež in ladjar Franc Jelovšek je bil z reškima ladjarjema Mâtejem Grasserjem in Antejem Matešićem sredi 19. stoletja lastnik trgovske jadrnice z imenom Laibach – Ljubljana in solastnik še ene trgovske jadrnice z imenom Fiume – Reka. Zaradi poslovnih uspehov in ugleda je bil vrsto let član predsedstva Trgovske in industrijske zbornice na Reki, pred 180 leti (1842) pa ga je ljubljanski mestni svet imenoval za častnega meščana. Franc Jelovšek se je rodil leta 1798 v kraju Gornje Vreme v današnji občini Divača. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Drzen in samosvoj gorski vodnik Uspehi živinorejskega strokovnjaka Džez na Bledu Danes je državni praznik – dan vrnitve Primorske k matični domovini. Z njim se spominjamo uveljavitve pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni Jugoslaviji prinesla velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. Tako je bila predvsem zaradi medvojnega vojaškega sodelovanja v zavezniški koaliciji popravljena krivica, ki jo je leta 1915 povzročil Londonski sporazum in pet let pozneje podpisana Rapalska pogodba. Ta je omogočila, da si je Kraljevina Italija priključila ozemlje, na katerem je živelo približno 350 tisoč Slovencev. Z uveljavitvijo pariške mirovne pogodbe se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Da je bila Primorska deležna posebnega hrepenenja je povedal tudi skladatelj Marjan Kozina, avtor simfonije z naslovom: Proti morju. *Posnetek Po mirovni pogodbi so sicer pod Italijo prišle Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina. Tako je zunaj slovenskih meja v Italiji ostalo še okoli 140.000 Slovencev. Končna določitev meje med Jugoslavijo in Italijo je bila sprejeta po dolgotrajnih pogajanjih 10. novembra 1975 z Osimskimi sporazumi. Pred 160 leti (1862) se je v Trenti rodil gorski vodnik Jože Komac - Paver. Že kot mladenič je veljal za enega najdrznejših divjih lovcev in bil dolga leta poklicni vodnik nemško-avstrijskega planinskega društva. Leta 1914 so ga izključili iz vrst vodnikov, ker je bil preveč samozavesten in uporniški ter tudi zaveden Slovenec. V navadnih okovanih čevljih, brez vrvi in druge opreme je septembra leta 1908 preplezal severno steno Triglava. V Julijske Alpe je vodil številne znane planince. Juliusa Kugyja – ta ga je imenoval »divji Joža« – je na Jalovcu ustavil tik pred padcem v prepad. Kot dober poznavalec Alp je Jože Komac - Paver odkril veliko gorskih poti in opravil številne prvenstvene ture. Kmetijski strokovnjak Matija Absec je študiral na visoki zemljodelski šoli v Pragi, na Češkem pa je opravil tudi specializacijo. Po izpopolnjevanju na Danskem je leta 1927 opravil specializacijo iz mlekarstva in začel poučevati na Kmetijski šoli Grm v Novem mestu. V vmesnem času je opravljal več drugih nalog in bil med drugim tajnik glavne zadružne zveze v Beogradu. Po vojni je postal direktor državnega posestva Dornava in bil leta 1951 imenovan za direktorja Kmetijskega posestva Pšata, ki je v tem obdobju postalo najuspešnejša farma za prirejo mleka v Jugoslaviji. Že pred vojno si je v Novem mestu prizadeval za odbiro »črno-pasaste dolenjske svinje«, ki jo danes poznamo kot »krškopoljsko pasmo prašičev« in velja za edino ohranjeno avtohtono pasmo prašičev pri nas. Matija Absec se je rodil leta 1898 v Mihelji vasi v Beli krajini. Leta 1960 se je na Bledu začel prvi festival jugoslovanskega džeza. Na njem je v treh dneh nastopilo neverjetnih 35 ansamblov. Eden izmed vrhuncev festivala je bil nastop Zagrebškega jazz kvarteta. Nastopila je tudi cela vrsta ljubljanskih ansamblov, med njimi tudi kvartet Jožeta Privška. Zasedba Mojmirja Sepeta se je predstavila s štirimi skladbami, pri solistih pa je izstopal Ati Sos. Veliko priznanje številnih poslušalcev je požel tudi Ljubljanski jazz ansambel, pri katerem je izstopal trobentač Urban Koder, z ansamblom pa se je s svojim glasom lepo ujela pevka Marjana Deržaj. Občinstvo sta navdušili tudi pevki Gabi Novak in Majda Sepe. Festival se je leta 1967 že pod imenom Mednarodni festival jazza preselil v Ljubljano. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
»Poišči me, pesem moja« Ustaški zločin na Planini v Podbočju Po avtocesti od Postojne do Razdrtega Slovensko pisateljsko društvo je pred 150 leti (1872) na rojstni hiši Franceta Prešerna v Vrbi na Gorenjskem vzidalo spominsko ploščo. To je bilo prvo spominsko znamenje, posvečeno našemu največjemu pesniku. Na slovesnosti se je zbralo kakih šest tisoč Prešernovih častilcev, iz Ljubljane je na Gorenjsko peljal celo poseben vlak. Peli so kantato, ki jo je za to priložnost napisal Josip Stritar in uglasbil Benjamin Ipavec. Dodajmo še, da je bila to ena prvih izvedenih pobud Društva slovenskih pisateljev, ki je bilo ustanovljeno aprila 1872. Pobudo zanj je dal njegov poznejši prvi predsednik Davorin Trstenjak, doma iz Kraljevcev pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Pred 100 leti (1922) se je na Dobrovi pri Ljubljani rodila pesnica in pisateljica Maruška Sedlak. Po končanem učiteljišču je bila učiteljica v Žažarju pri Horjulu in v Preski pri Medvodah. Napisala je povest "Božji les" za odrasle in več zbirk mladinskih pesmi. Njene pesmi so oblikovno in izrazno tradicionalne in govorijo predvsem o živalih in naravi, nekaj iz zbirke »Poišči me, pesem moja« pa jih je tudi uglasbenih. 14. in 15. septembra pred 80 leti (1942) so hrvaški ustaši uprizorili krvavi pohod na vas Planina v Podbočju. Najprej so med potjo na Gorjance ujeli šestnajst moških in jih gnali na Planino, tam so zajeli še deset vaščanov ter jih vse postrelili v Novoselski gori nad Planino. Pokol je preživel moški, ki ga je ustaška krogla zgrešila. Naslednje jutro so se vrnili in za vasjo pobili še osem vaščanov, ki jih prejšnji dan ni bilo doma. Umorjenih je bilo 34 ljudi, vas Planino pa so požgali. Tako so se krajanom maščevali za njihovo podporo partizanom, ki so ustašem leta 1942 na Gorjancih prizadejali vrsto udarcev. Šlo je za največji zločin vojske tako imenovane Neodvisne države Hrvaške na slovenskem ozemlju. Kraj poboja je sicer na hrvaški strani, kjer je kamnit spomenik, ki pa je bil v preteklosti že večkrat tarča vandalizma. Priprave na graditev prve slovenske avtoceste med Vrhniko in Postojno so trajale pet let, dela pa so se uradno začela 23. maja 1970. Še pred začetkom del se je pojavil zaplet s pridobitvijo posojila Mednarodne banke za obnovo in razvoj, znan pod imenom cestna afera. Čeprav predvidena dela niso bila dokončana v celoti, je bila avtocesta predana v promet 29. decembra 1972. Na današnji dan leta 1974 pa so slovesno odprli 9 km dolg odsek avtoceste od Postojne do Razdrtega. Tedaj je imela Slovenija skupaj zgrajenih 41 kilometrov štiripasovne avtoceste.
Novi temelji naše arheologije Prvo esperantsko društvo na Slovenskem »Podjetje za proizvodnjo filmov«
Slovničar prve polovice 18. stoletja Pesnik slovečega imena Politik in diplomat za slovensko stvar
»Štajerski pritepenec« - deželni glavar Kranjske Eden od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja pri nas Partizanski pevski zbor na turneji po zavezniških bazah
Začetki medicine dela pri nas Kmet in politik Režiser s posluhom za življenjsko prepričljiv dialog
Pisateljica o ženskem vprašanju Sodelavcev ob krfski deklaraciji Slikarka in ustvarjalka lutk
Zgodovinar v razmejitveni komisiji Skrivni sestanek na Nanosu Od kod je prišlo sidro, ki je zdaj v ljubljanskem parku Zvezda?
Zakon o zemljiški odvezi “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” Pomembno igralsko ime na Tržaškem Leta 1848 so v dunajskem parlamentu sprejeli zakon o zemljiški odvezi v avstrijski monarhiji in s tem tudi v naših krajih odpravili tlačanstvo. To je bil pomemben dosežek tako imenovane marčne revolucije tistega leta. Odpravil je podložništvo oziroma tlačanstvo v osebnem in stvarnem pomenu besede. Prvo pomeni odpravo sodnih in upravnih pravic zemljiških gosposk, drugo pa odpravo vrhovnega lastništva in vseh iz njega izvirajočih pravic ter oprostitev podložnih zemljišč vseh bremen. V Lomeh pri Črnem Vrhu se je leta 1790 rodil Matej Tominc, začetnik turizma v Škocjanskih jamah. Po liceju v Ljubljani je na Dunaju študiral pravo in potem delal kot sodnik in okrajni glavar, tudi v Brkinih in Sežani, nato pa je bil odvetnik pri mestnem in deželnem sodišču v Gorici. Leta 1823 je takoj po najdbi obsežne kapniške jame poskrbel za ureditev stopnišča in poti v jamo. Tam so naleteli tudi na bogate prazgodovinske ostanke. V kapniški, zdaj Tominčevi jami so pred prvo svetovno vojno prirejali tudi veselice z godbo s plesom. Leta 1813 se je v Žežavi v vzhodni Galiciji rodil narodopisec in pesnik poljskega rodu Emil Korytko. Študiral je na filozofski fakulteti v Lvovu, vendar so ga avstrijske oblasti zaradi revolucionarnih idej aretirale, obtožile protidržavne dejavnosti in ga obsodile na internacijo v Ljubljani. Tam se je seznanil s Prešernom, Čopom, Kastelcem in drugimi slovenskimi izobraženci ter zasnoval načrtno zbiranje gradiva in podatkov za raziskovanje ljudske kulture na Kranjskem. Z njihovo pomočjo je zbiral slovenske ljudske pesmi, pisal o njih in pripravil zbirko “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” v petih snopičih, ki so jih natisnili v tiskarni Jožefa Blaznika. Emil Korytko je pripravil tudi načrt za knjigo o slovenskem narodopisju, vendar je ostala v rokopisu. Igralec in režiser Marij Sila je že pri šestnajstih nastopal v igralski družini Jaka Štoke, pozneje pa v Čitalnici in Dramatičnem društvu. Z gledališčem se je začel resno ukvarjati v Narodnem domu v Trstu, v katerem se je zaposlil kot pogodbeni igralec. Po požigu tega doma leta 1920 je - dokler niso fašisti kulturnega delovanja med Slovenci popolnoma zatrli - igral v Šentjakobski čitalnici. Pred začetkom fašističnega pritiska je sodeloval tudi pri Mladinskem prosvetnem društvu in pri Ljudskem odru v Trstu; z njima je gostoval po večjih primorskih krajih. Igral je v veseloigrah, dramah, celo v operah. Po letu 1945 je tudi pomagal obuditi tržaško gledališče; v njem je do leta 1947 odigral nekaj manjših vlog. Ker pa se je zgledoval po Antonu Verovšku, je po njegovem odhodu iz Trsta prevzel veliko njegovih glavnih komičnih vlog, v katerih je razvijal predvsem karakterno komiko: nastopal je v francoskih veseloigrah ter v ljudskih igrah. Marij Sila je sodeloval tudi pri tržaškem radiu - ta odlomek je iz burke »Šaljivi pripor«, posnet je bil pred več kot osemdesetimi leti. *Posnetek Marij Sila, najpopularnejši igralec Primorske in Trsta svojega časa, se je rodil leta 1889 v Trstu. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Potrjena ustanovitev ljubljanske škofije Drugi slovenski tabor v Žalcu Bazoviške žrtve
Učitelj glasbe v Ajdovščini in Gorici Pesnik v Ameriki Hidroelektrarna Mariborski otok
Poetični realist z Brda pri Lukovici Prvi poveljnik vojne mornarice Države Slovencev, Hrvatov in Srbov Spominska plošča na rojstni hiši generala Rudolfa Maistra
Časopis Amerikanski Slovenec Od fotografa do gledališkega igralca Študijski dnevi v Dragi
Neveljaven email naslov