Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Maribor dobi mestne pravice, Fran Ksaver Zajec, Anton Sovre, Edo Ravnikar

 Listina Gotfrida Mariborskega, izdana na današnji dan leta 1254, kaže, da je bil Maribor takrat že mesto. Leta 1209 je bil trg in je imel tedenski tržni dan ter letne sejme. Sicer pa se je prvotno naselje začelo razvijati pod najstarejšim mariborskim gradom Bernarda Spanheimskega. Nastalo je kot kolonizacijska vas grajskih podložnikov, vendar se je hitro širilo in kmalu preraslo bližnje zaselke ter kot  mostišče na Dravi imelo pomembno vlogo pri zemeljskih osvajanjih vladajočih knezov. K razvoju mesta Maribora so pozneje veliko pripomogli Babenberžani. Ti so ga naredili za glavno postojanko na poti proti Kranjski in morju.

—–

Kipar  FRAN  KSAVER  ZAJEC se je rodil na današnji dan leta 1821 v Sovódnju pri Škofji Loki. Njegov prvi učitelj je bil podobar Luka Čeferin v Idriji, nato pa študiral na akademijah na Dunaju in v Münchnu. Bil je prvi slovenski akademsko šolani kipar. Od leta 1854 jer živel v Ljubljani. V lesu in kamnu je ustvarjal portrete, sakralno plastiko in nagrobnike. Med sakralno plastiko so najpomembnejša dela v Stari Loki, na Breznici pri Žirovnici, v Veliki Štangi v okolici Litije in na fasadi ljubljanske stolnice.

Zajčevi portreti slogovno prehajajo od poznega klasicizma in romantike k realizmu. Med njegova najboljša dela te vrste sodijo tista, ki jih je izdelal za prve slovenske spomenike: doprsje knezoškofa Antona Alojzija Wolfa v ljubljanski stolnici, škofa Jerneja Legata v Naklem, celoportretni medaljon misijonarja in raziskovalca Ignacija Knobleharja v Škocjanu blizu Novega mesta, kip škofa Antona Martina Slomška v stolni cerkvi v Mariboru, doprsje pripovednice, pesnice in skladateljice Josipine Turnograjske v gradu Turn v Potočah blizu Preddvora in Franceta Prešerna. Fran Ksaver Zajec je serijsko izdeloval tudi portretne kipce in doprsja drugih zaslužnih Slovencev.

—–

Med našimi  prevajalci  je bil  ANTON  SOVRÈ  eden prvih, ki je znal v sebi združiti filozofa, prevajalca in pesnika, s svojimi deli pa je veliko pripomogel k boljšemu poznavanju antičnega življenja in mišljenja. Pisal je razprave, ocene in poročila o književnosti, jeziku, kulturi in zgodovini starih Grkov in Rimljanov. Kot klasični filolog in profesor na ljubljanski univerzi je bil eden najboljših prevajalcev iz klasičnih jezikov.

Študiral je na dunajski, graški in ljubljanski univerzi. Med prvo svetovno vojno je bil na fronti, potem pa je poučeval na gimnazijah na Ptuju, v Ljubljani ter v Srbiji. Takoj po drugi svetovni vojni je bil dramaturg v ljubljanski Drami, nato pa do upokojitve profesor grškega jezika in književnosti na ljubljanski univerzi. Dvakrat je dobil Prešernovo nagrado, po njem pa so poimenovali tudi nagrade za največje dosežke v prevodni književnosti. Klasični filolog in prevajalec Anton Sovre se je rodil na današnji dan leta 1885 v Šavni peči pri Zidanem Mostu.

—–

Na današnji dan leta 1907 se je v Novem mestu rodil arhitekt, urbanist, oblikovalec, pedagog in publicist EDO RAVNIKAR. Med drugim je študiral tudi pri Jožetu Plečniku in pozneje sodeloval z njim pri nekaterih večjih mojstrovih projektih. Po drugi svetovni vojni je projektiral študentsko naselje, kompleks Ferantov vrt in Cankarjev dom v Ljubljani ter hotel Creina v Kranju V arhitekturi je uveljavljal funkcionalistični nazor francoskega arhitekta Le Corbusiera, pri katerem se je nekaj časa izpopolnjeval, in mu dodal osebno poetiko čiste likovnosti.

Za svoje delo je dobil več najpomembnejših slovenskih in jugoslovanskih priznanj, med drugim nagrado mesta Ljubljane, dvakrat Prešernovo nagrado ter Plečnikovo in Herderjevo. Kot vsestransko razgledan poznavalec teorije je bil tudi sam dejaven pri njenem razvoju. Edo Ravnikar sodi v ospredje slovenske sodobne arhitekture, urbanizma in tudi oblikovanja, pripisujejo pa mu tudi pionirsko in temeljno vlogo v razvoju teh umetnostnih področij pri nas.