Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Jezikoslovec s Koroškega, pripovedovalka pravljic in otroških zgodb, narodni dom v Trstu – igralčeva rojstna hiša, ekumenist in pesnik, začetek televizijskega oddajanja na Slovenskem

Na današnji dan leta 1725 se je v Grabštanju na Koroškem rodil nabožni pisec in jezikoslovec Ožbalt Gutsman. Ob prirejanju katekizma in pridigarskih predlog za svoje rojake je uvidel potrebo po jezikovnih priročnikih. Načela jezika, ki naj bi ga razumeli vsi Slovenci, je razložil v nemškem dodatku h “Kristjanskim resnicam”, podrobno pa jih je pojasnil v slovenski slovnici, napisani v nemščini. Izdal je tudi slovar, ki je pomenil pomemben prispevek k prerodu knjižnega jezika, ter abecednik in več nabožnih knjig. Slovnica in slovar Ožbalta Gutsmana sta močno vplivala na poznejše jezikoslovce na celotnem slovenskem ozemlju.

______

Pred 140-imi leti se je v Ljubljani rodila pisateljica Manica Koman. Delala je pri reviji Slovenski narod, od leta 1916 do leta 1942, ko so jo odpeljali v internacijo na otok Rab, pa je bila knjižničarka v ljubljanskem Mestnem arhivu. Prva literarna dela je začela objavljati leta 1906. Sprva je pisala črtice, pozneje pa tudi igre. Njen slog je bil poljuden, romantičen in melodramski, motive pa je zajemala predvsem iz vaškega življenja. Manica Komanova je bila priljubljena pripovedovalka pravljic in otroških zgodbic, tudi na naši radijski postaji. Objavila jih je v knjigah “Slike, zgodbe, šale – vse za naše male”, “Stric s košem”, “Teta s cekarjem” in “Hop čez planke na uganke!”

—–

Rojstna hiša gledališkega igralca  Rada Nakrsta  je bila v zadnjem času pogosto omenjani Narodni dom v Trstu, sicer središče kulturnega in političnega življenja tržaških Slovencev. Pred sto leti je z materjo odšel v Maribor in ob delu na železnici obiskoval dramsko šolo. Nastopal je na ljubiteljskih odrih ter z majhnimi vlogami v mariborskem gledališču, v katerem je bil leta 1929 stalno angažiran. Med drugo svetovno vojno je nastopal v ljubljanski Drami, po njej pa je odšel v Slovensko stalno gledališče v Trst in kmalu postal njegov prvi igralec. Dramske like je oblikoval domišljeno in občuteno, z izbranim govorom in gibom; njegov ustvarjalni razpon je bil zelo velik. Rado Nakrst – rodil se je leta 1906 v Trstu – je leta 1976 prejel Borštnikov prstan, tri leta pozneje pa še Prešernovo nagrado.

______

Pred 100 leti se je kot najmlajši izmed štirinajstih otrok na Pavlovskem vrhu pri Miklavžu pri Ormožu rodil teolog, pisatelj in pesnik Stanko Janežič. Pred 80-imi leti je maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru. Prav tam ga je profesor Franc Sušnik navdušil za poezijo. Po nacistični okupaciji se je umaknil v Ljubljano in študiral bogoslovje. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in istega leta v Zermanu pri Trevisu na severu Italije prejel mašniško posvečenje. Kot duhovnik je sprva deloval med Slovenci na Tržaškem, pozneje pa je študiral na univerzi Gregoriani in Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu – tam je tudi doktoriral iz vzhodnega bogoslovja. Njegov mentor je bil poznejši praški kardinal Tomaš Špidlik. Zatem je bil stolni vikar v Mariboru, profesor na tamkajšnjem oddelku teološke fakultete in rektor bogoslovja. Do upokojitve je predaval osnovno bogoslovje, zlasti ekumensko teologijo. Urejal je Novo Mladiko, bil pobudnik za zbornik Dom in svet ter Ekumenski zbornik, pa tudi ustanovitelj in prvi urednik Slomškove založbe v Mariboru. Poleg knjig z duhovno in versko vsebino je  izdal še devetnajst pesniških zbirk, enajst knjig proze in štiri knjige pesmi v prozi. Njegove pesmi so razmišljujoče, meditativne, preveva jih ljubezen do slovenske zemlje in besede. Zadnja knjiga z naslovom  Med zemljo in nebom  je izšla ob 90-letnici njegovega življenja.

_____

Na današnji dan leta 1956 je z Gospodarskega razstavišča v Ljubljani stekel prvi javni televizijski program; uradni rojstni dan slovenske televizije je sicer oktobra dve leti pozneje. Od 4. do 16. avgusta tistega leta je bila na Gospodarskem razstavišču mednarodna razstava radia in telekomunikacij. Takrat so dali ljubljanskemu radiu na voljo posebno dvorano; iz nje so po tri ure na dan ob pomoči začasnega oddajnika živo predvajali televizijski spored. Da bi si to tehnično novost lahko ogledalo čim več ljudi – v Ljubljani je bilo namreč takrat zelo malo zasebnih televizijskih sprejemnikov – so te postavili kar v nekatere izložbe ob glavnih mestnih ulicah.