Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Viteški kralj dobil spomenik v Ljubljani, ustvarjalec z vrha slovenskega baročnega slikarstva, tramvaj in njegovih skoraj šest desetletij, za Ljutomerskim v Žalcu drugi slovenski tabor

Slikar Fortunat Bergant se je rodil leta 1721 v Mekinjah pri Kamniku. O njegovem življenju je le malo znanega. Dokumentirano je šolanje med letoma 1756 in 1760 v Rimu. Čeprav ni znano,  kakšna je bila njegova povezava z ljubljanskimi slikarji, je gotovo, da sta na njegov slikarski slog vplivala Metzinger in Jelovšek, opazen pa je tudi vpliv nekaterih rimskih slikarjev. O slogovnem razvoju Bergantovih del ni mogoče govoriti, saj jih je večina iz zadnjih devetih let njegovega življenja. Nekatera sodijo v vrh slovenskega baročnega slikarstva, druga pa so v svojem pretiranem, grobem realizmu trda in oblikovno nedodelana. Poleg portretov je slikal predvsem oljne slike z nabožno vsebino. Njegova dela je najti po vsej Sloveniji, razen na Primorskem, pa tudi Koroškem in v Liki na Hrvaškem. Fortunat Bergant je svoje slike podpisoval na nenavadnih krajih: v zavihkih oblačil ter na robovih miz, pisem ali mečev. Slovenska umetnostna zgodovina mu priznava, da sodi v sam vrh našega baročnega slikarstva.

______

Tirnice za ljubljanski tramvaj so začeli polagati aprila leta 1901. Dela so izvajali zelo hitro, saj je pri graditvi sodelovalo kar 3.000 delavcev pod vodstvom  tujih strokovnjakov. Vendar pa so se zaradi slabega vremena dela zavlekla in tako je ljubljanski tramvaj prvič zapeljal po mestu na današnji dan leta 1901. V časopisih je pisalo, da je bilo prvi dan prodanih kar 6.400 voznih listkov. Vožnja s tramvajem je bila v začetku seveda prava dogodivščina in navdušeni Ljubljančani so se prvi teden vozili z njim bolj zaradi zabave kot iz potrebe. Dobil je kar nekaj ljubkovalnih imen: trambulaj, drvarnica in celo pocestnica. Tramvaj je po Ljubljani vozil kar 57 let, vse do 20. decembra 1958.

______

Leta 1868 je bil za ljutomerskim v Žalcu drugi slovenski tabor. Udeležilo se ga je približno 15 tisoč ljudi iz Savinjske doline in s sosednjih območij. Slovesna govornika sta bila izjemna retorika tista dobe Valentin Zarnik in duhovnik Božidar Raič. Na taboru so sprejeli resolucijo, v kateri so zahtevali zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine v urade in šole ter ustanovitev strokovnih, zlasti kmetijskih šol in slovenske univerze.

______

Takoj po tragični smrti kralja Aleksandra 1. Kardjordjeviča oktobra 1934 v Marseillu v Ljubljani začeli razmišljati o postavitvi spomenika umrlemu vladarju, ki se je zapisal v zgodovino kot »viteški kralj – Zedinitelj«. Spomenik naj bi bil izraz hvaležnosti Slovencev. Kmalu po pobudi se je vnela debata o njegovi podobi in kraju postavitve. Kmalu je postalo jasno, da si javnost kraljev spomenik težko predstavlja drugače kot spomenik konjenika. Leta 1935 se je odbor končno odločil za postavitev spomenika in določil tip in lokacijo − odločili so se za konjenika, postaviti pa so ga nameravali v ljubljanskem parku Zvezda. Predsednik odbora Ivan Hribar je za izdelavo idejnega osnutka prosil tudi arhitekta Jožeta Plečnika. Ta je leta 1937 predstavil svojo zamisel o stebrišču, v katerem bi stal kip umrlega kralja. Po polemikah so prevladali nasprotniki Plečnikove ideje in tako je odbor predlog konec leta 1937 zavrnil. Predsednik odbora dr. Ivan Hribar je razočaran odstopil. Nato je odbor za postavitev spomenika na ponovni natečaj povabil arhitekte in kiparje; ti so določili novo lokacijo na vhodu v park Tivoli in izbrali kip Lojzeta Dolinarja. Kraj se marsikomu ni zdela primeren, zato se je mestni odbor obrnil na mestno občino. Končno so določili lokacijo v parku Zvezda. Spomenik so ob navzočnosti kraljeve družine, tudi prestolonaslednika Petra 2., ki je ta dan slavil 17. rojstni dan, odkrili 6. septembra pred 80 leti v parku Zvezda tam, kjer se križajo vsi kraki sprehajalnih poti. Podstavek je projektiral arhitekt Herman Hus. Poleg bronastega kipa konjenika sta stala dva stranska reliefa, ki sta predstavljala vojno in mir in sta bila prav tako delo kiparja Lojzeta Dolinarja. Impresivni kip konjenika kralja Aleksandra I. pa je imel žal zelo kratko življenjsko dobo. Stal je le dobrih deset mesecev. Po okupaciji Jugoslavije ga je italijanska vojska v noči s 25. na 26. julij 1941 porušila.