Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Prvi predsednik Društva slovenskih književnikov in časnikarjev, pošta uvedla dopisnico, predsednik in častni predsednik Slovenske matice, klavže na Idrijci – slovenske piramide

Leta 1855 se je v Dolenji vasi pri Ribnici rodil pesnik in pripovednik Fran Zbašnik. Doktoriral je iz prava ter služboval v več slovenskih krajih. Najprej je pisal lirske in epske pesmi ter se vsebinsko in oblikovno zgledoval pri Prešernu in Aškercu. Napisal je romana “Z viharja v zavetje” in “Žrtve” ter več novel o meščanskem življenju. V Ljubljanskem zvonu je objavljal tudi vzgojne ljudske povesti ter ocenjeval predstave slovenskega gledališča v Ljubljani. Fran Zbašnik je bil prvi predsednik leta 1905 ustanovljenega “Društva slovenskih književnikov in časnikarjev”.

_______________

V drugi polovici 19. stoletja so bile velika poštna novost pisemske kuverte. Ko se je papir pocenil, so začeli pisma vlagati v nepopisan papirni ovitek. V Avstriji so leta 1861 izdali industrijsko izdelane kuverte z natisnjeno znamko. 1. oktobra 1859 so uvedli ekspresna pisma. Ker pa so bila pisma neprimerna za kratka obvestila, so tudi v Avstro-Ogrski leta 1869 uvedli dopisnice, ki so se hitro uveljavile, zlasti zato, ker je bila poštnina zanje nižja od pisemske.  Posebna oblika so bile dvojne dopisnice, od katerih je bila ena namenjena naslovniku, druga pa za odgovor pošiljatelju. Uvedli so jih avgusta 1880. Kmalu za dopisnicami so se januarja 1885 pojavile tudi razglednice. Že čez nekaj desetletij je bila v rabi vrsta razglednic, umetniških in poslovnih kart ter čestitk za različne priložnosti. Pobiranje pisemske pristojbine pri prejemniku in zlasti uvedba poštne znamke sta omogočila uporabo pisemskega nabiralnika. V slovenščini se je sprva imenovala “listnica”, pozneje pa se je uveljavil izraz “dopisnica”.

_______________

Literarni zgodovinar  Joža Mahnič  je leta 1941 na filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz romanistike, primerjalne književnosti in slavistike, leta 1949 pa doktoriral z disertacijo “Baudelairizmi pri Otonu Župančiču”. Po nekaj letih dela na filozofski fakulteti je tri desetletja poučeval slovenščino na ljubljanskih gimnazijah, v letih od 1976 do 1980 je bil ravnatelj Slovanske knjižnice, na akademiji za glasbo pa je predaval kulturno izražanje. Znanstveno je raziskoval predvsem obdobje slovenske moderne, Ketteja, Murna in Cankarja, še posebno pa Otona Župančiča, katerega zbrana dela je tudi uredil in z opombami izdal v devetih knjigah. V številnih razpravah je pisal tudi o drugih naših književnikih, od starejših do sodobnih, na svojem področju pa se je ukvarjal še z muzejsko dejavnostjo: uredil je spominske sobe Valentina Vodnika, Otona Župančiča, Franceta Koblarja in Otona Berkopca. Štirinajst let je bil predsednik Slovenske matice, nato imenovan za častnega predsednika, predsedoval pa je tudi Slovenskemu slavističnemu društvu. Mahnič je segel po peresu tudi za svojo dušo – tako je na primer nastala knjiga V svetu rože mogote: razglednice iz nekdanjega Bohinja. Ob pisanju je vzgojil rodove dijakov, ki jim je predvsem polagal na srce ljubezen do slovenskega jezika in književnosti. Literarni zgodovinar Joža Mahnič se je rodil leta 1918 v Bohinjski Bistrici.

_______________

Klavže, imenovane tudi “slovenske piramide”, so visoke vodne pregrade na Idrijci, Belci, Zali in Klavžarici. Za temi monumentalnimi zapornicami so nastajala manjša jezera. Ko so vodo spustili, so lahko po reki splavili velike količine lesa do Idrije, v kateri ga je potreboval rudnik za podporje v jami in kurjenje peči v žgalnici živosrebrne rude. Klavže so bile najprej lesene, v obdobju cesarice Marije Terezije pa so jih zamenjali z zidanimi.
Največje na reki Idrijci so zgrajene iz klesanih kamnitih blokov, visoke so 11 in dolge 41 metrov, debelina pregrad pri vrhu pa je dobrih 10 metrov. Klavže na Idrijci in Belci so po tehničnih in estetskih merilih izjema v evropskih primerjavah in sodijo med najpomembnejše slovenske tehniške spomenike. Ker jih je vztrajno najedal zob časa, so v okviru idrijskega Mestnega muzeja nekatere sanirali. Slovesno odprtje obnovljenih Brusovih klavž na Belci je bilo na današnji dan leta 1991.

____________