Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Konec vojne in veliki umik čez slovensko ozemlje, urednica zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, prefinjena igralska uglajenost, spomin na Kavboja Pipca in Rdečo peso

Avstrijski cesar Karel I. je leta 1918 sprejel pogoje antantnih zaveznikov in podpisal premirje. Tako so se končali boji na italijanskih bojiščih in polmilijonska avstro-ogrska vojska se je začela umikati čez slovensko ozemlje. Narodna vlada v Ljubljani se je na ta umik skrbno pripravila. Narodne straže so vzdrževale red in mir ter razoroževale avstrijske vojake. Tako je po slovenskih cestah in železnicah od začetka umika do 10. novembra šlo približno 400.000 vojakov in 50.000 konj. Na podlagi določil tega premirja je italijanska vojska še istega dne, torej 3. novembra leta 1918,  zasedla Primorsko in za demarkacijsko črto je ostalo skoraj 300.000 Slovencev. V naslednjih dneh je guverner Julijske krajine izdal vrsto ukrepov in nekateri so še posebno prizadeli prebivalce zasedenih krajev: prepoved prestopanja demarkacijske črte in gibanja v Julijski krajini brez dovoljenja, prepoved javnih zborovanj, prepoved izobešanja  avstrijskih zastav ter prepoved nošenja kokard  z narodnimi barvami. S to ločitvijo slovenskih krajev od naravnega zaledja so Italijani povzročili narodnostne, socialne in politične spremembe, ki so močno prizadele tamkajšnje prebivalstvo, velika vojna škoda pa je ohromila gospodarsko življenje.

Urednica in prevajalka Helena Menaše se je rodila leta 1918 na Dunaju. Leta 1941 je diplomirala iz slavistike. Po vojni je delala na ministrstvu za prosveto in kulturo, od leta 1964 na Zavodu za spomeniško varstvo, nazadnje pa je bila samostojna svetovalka za tisk. Bila je pobudnica in urednica zbirke vodnikov “Kulturni in naravni spomeniki Slovenije”. Z vodniki je oblikovala sodoben sistem informiranja javnosti o kakovosti in pomenu naše dediščine. Šlo je za novost, saj se o popularizaciji dediščine tedaj ni razmišljalo, prav tako so bile redke publikacije, ki so širile spoznanje o bogatem spomeniškem fondu Slovenije in naše preteklosti. Helena Menaše je z delom in vztrajnostjo razvila projekt, zagotovila stalno financiranje in pridobila založbo Obzorja Maribor, da je zbirko založila. Veliko je tudi prevajala, in sicer leposlovno in strokovno literaturo iz angleščine, francoščine, italijanščine in nemščine. Helena Menaše je med drugim prevedla 18 knjig zbirke “Umetnost v slikah”.

Gledališki igralec  Stane Starešinič se je rodil leta 1921 na Préloki pri Črnomlju. Leta 1951 je diplomiral na akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani in bil nato vse do upokojitve član ansambla Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Na začetku je igral mladostne junake in ljubimce, nato pa se je razvil v nosilca karakternih in komičnih vlog; oblikoval jih je s prefinjeno uglajenostjo. Nastopil je v različnih pomembnih vlogah: kot Jerman v Cankarjevih Hlapcih, Vincent v Kozakovem Kongresu, Voršinin v Treh sestrah Čehova, Romeo v Shakespearovem Romeu in Juliji … Poseben izziv so mu pomenili mediteranski značaji v igrah italijanskih avtorjev. Stane Starešinič je sodeloval tudi na radiu, televiziji in v filmu – prvič leta 1948 v prvem slovenskem zvočnem celovečernem igranem filmu Na svoji zemlji.

Karikaturist, ilustrator in avtor stripov  Božo Kos  je že v srednji šoli honorarno sodeloval z mariborskim časopisom »Večer«, najprej kot novinar, ki je svoje članke občasno opremil z risbami, po študiju fizike pa so karikature in ilustracije postale njegov osrednji umetniški izraz. Deset let je bil glavni urednik satiričnega tednika »Pavliha«, pozneje pa dolgoletni glavni urednik revije »Ciciban«. Ob tem je med drugim začel risati tudi izredno priljubljeni otroški strip »Kavboj Pipec in Rdeča pesa«, ki je več kot tri desetletja izhajal v »Pionirskem listu«, od leta 1991 pa v otroškem mesečniku »Petka«. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je začel sodelovati tudi z ljubljansko televizijo, organiziral je mednarodni bienale karikatur »Brez besed« ter ilustriral več kot štirideset knjig, predvsem otroških. Bil je mojster lahkotne, ekspresivne, nesentimentalne in tudi hudomušne karakterizacije literarnih junakov. Ilustriral je še nekaj šolskih knjig, leta 2004 pa je izšla njegova knjiga karikatur z naslovom »Dobrih sto«. Božo Kos, prejemnik številnih domačih in mednarodnih priznanj, se je rodil leta 1931 v Mariboru.