Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Več kot 1200 štipendistov Knafljeve ustanove, 12 let dosojene ječe na montiranem političnem procesu, antanta pozdravila nastanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, pionir sodobnega slovenskega vinarstva

6. novembra 1676 je  bila  na pobudo tedanjega rektorja dunajske univerze  Jurija Wohinza, ki je bil doma iz okolice Bleda ustanovljena Knafljeva štipendija.  Skoraj 250 let je bila to najpomembnejša štipendijska ustanova, namenjena kranjskim študentom za študij na dunajski univerzi. Ustanovljena je bila na današnji dan leta  1676 z listino, ki je izhajala iz oporoke duhovnika Luke Knaflja. Ta je v njej skoraj vse svoje premoženje namenil slovenskim študentom. Glavni finančni vir je bila zapustnikova hiša v dunajskem mestnem središču, ki  stoji še danes. Od ustanovitve pa do leta 1918 je Knafljevo štipendijo dobilo več kot 1.200 kranjskih študentov, med njimi Jernej Kopitar, France Prešeren, Friderik Baraga, Simon Jenko, Fran  Levec, Ivan Tavčar in Oton Župančič. 1961. leta je upravljanje Knafljeve ustanove prešlo v pristojnost ljubljanske univerze.

Leta 1911 se je v Župeči vasi pri Cerkljah ob krki rodil kasnejši ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič. V duhovnika je bil posvečen leta 1937, iz teologije pa je doktoriral deset let pozneje. V letih tik pred drugo svetovno vojno je delal v ljubljanskem Marijanišču, nato pa postal tajnik škofa Gregorija Rožmana ter bil priča vseh vojnih in povojnih dogodkov v zvezi z njim. Leta 1947 so Stanislava Leniča zaprli, obtožili sovražnega delovanja proti državi in obsodili na dvanajst let ječe. Zaprt je bil do leta 1955, nato pa postal župnik v Sodražici. V letih od 1967 do 1988 je bil ljubljanski pomožni škof in generalni vikar. Med drugim je vodil dušnopastirsko službo za slovenske izseljence in komisije za pokoncilsko bogoslužno prenovo, duhovne poklice ter sakralno umetnost.

Kmalu po koncu prve svetovne vojne, na današnji dan leta 1918, je francoski maršal Louis Franchet d´Esperey, zavezniški glavni poveljnik na solunski fronti  v brzojavki Narodnemu svetu pozdravil »jugoslovansko Narodno Viječe v Zagrebu in v Ljubljani  kot tudi novo kopensko in pomorsko jugoslovansko oboroženo silo«. Tako je antanta priznala obstoj  oborožene sile Države SHS, ki splošno in izrecno mednarodno ni bila priznana, de facto pa je imela  značaj meddržavnopravnega subjekta. To potrjuje, da so zavezniške vlade oziroma antantne sile v določeni meri  upoštevale državnopravno spremembo, ki je na jugu Avstro-Ogrske nastala 29. oktobra 1918. Kot piše zgodovinar dr. Jurij Perovšek so konec oktobra in v novembru 1918  na Narodno Vijeće svoje pozdrave, prošnje in obvestila naslovili madžarski Narodni svet, predsednik poljske vlade, dunajski apostolski nuncij kot starešina tamkajšnjega diplomatskega zbora, državni tajnik za zunanje zadeve Nemške Avstrije dr. Otto Bauer, ameriško poslanstvo iz Berna, romunski Narodni svet, danski ministrski predsednik, nizozemska kraljevska vlada in bavarsko poslanstvo na Dunaju.

Leta 1929 se je v Vodrancih pri Kogu rodil vinogradnik Stanko Čurin. Po delu v drugih poklicih se je sredi šestdesetih let minulega stoletja zapisal vinogradništvu in vinarstvu. Bil je eden prvih zasebnikov na tleh nekdanje Jugoslavije, ki je pričel v sedemdesetih letih stekleničiti svoj vinski pridelek.  Na mednarodnem ocenjevanju vin v Ljubljani je četa 1971 prejel zlato odličje in tako spet postal prvi zasebnik pri nas, ki je za svoj pridelek prejel tako visoko odličje. V zgodovino slovenskega vinarstva se je zapisal tudi s prvimi novodobnimi predikatnimi vini, nase  pa je opozoril na mednarodnih ocenjevanjih vin v tujini, še posebej v Londonu, kjer so njegova vina več let prejemala šampionska odličja. Leta 2007 je bil Stanko Čurin za uspehe v vinogradništvu in vinarstvu ter za uveljavljanje Slovenije in slovenskih vin doma in v svetu odlikovan z redom za zasluge Republike Slovenije.