Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Pobudnik prvega slovenskega pisateljskega društva, sto let od nastanka tovarne lepenke, kartona in papirja v Količevem, slikar »četrte generacije«, pevska pedagoginja uglednih slovenskih opernih imen

8. novembra 1817 se je v Králjevcih v Slovenskih goricah rodil duhovnik, pesnik in pripovednik  Davorin Trstenjak. Po maturi na gimnaziji v Mariboru je v Gradcu in Zagrebu študiral filozofijo, v Gradcu pa še teologijo. Kot duhovnik je služboval po različnih krajih na Štajerskem, od leta 1850 pa je bil profesor za verouk, slovenščino in zgodovino na mariborski gimnaziji. Bodoče učitelje je brezplačno poučeval slovenščino in filozofijo ter na gimnaziji ustanovil slovensko knjižnico.  Že v dijaških letih je pisal narodnoprebudne pesmi in se pod vplivom Stanka Vraza navduševal za ilirizem. Vendar je kmalu spoznal, da je med Slovenci narodni prerod mogoč le na podlagi njihovega jezika; o tem so ga prepričala predvsem srečanja s preprostimi ljudmi. Davorin Trstenjak je bil leta 1872 tudi pobudnik za ustanovitev slovenskega pisateljskega društva in njegov prvi predsednik. Ukvarjal se je tudi s starejšo slovensko zgodovino, mitologijo in etimologijo.

Industrialec Fran Bonač se je rodil leta 1880 v Ljubljani. Knjigoveštva se je naučil pri svojem očetu, znanje je dopolnil v Nemčiji. Leta 1909 je prevzel vodstvo očetove kartonažne tovarne. Da bi se izognil uvozu in nakupu papirja in kartona, je pred 100 leti  ustanovil svojo tovarno lepenke, kartona in papirja na Količevem ter začel oskrbovati z izdelki vso državo. Leta 1938 je v Krškem  začel graditi tovarno celuloze – proizvodnja se je začela dve leti pozneje. Svoje obrate je povezal v uspešno  gospodarsko  enoto.   Fran  Bonač  je  bil  tudi  član  upravnega odbora ljubljanske kreditne banke, do leta 1940 predsednik Združenih papirnic in dvajset let predsednik Velesejma Ljubljana. Zapisal je: »Ves moj zaslužek mi je bil le sredstvo za napredek in nikoli ga nisem uporabljal v špekulativne namene. Vsa moja podjetja in posestva so mi bila le podlaga za nove kredite, da sem lahko uresničil svoje načrte. Vedno sem bil bankam dolžan, vtem ko sem svoje prihranke sproti vlagal v nove stroje, zgradbe in material.«

Slikar Janez Mežan se je rodil leta 1897 v Spodnjem Brniku pri Cerkljah na Gorenjskem. Po maturi v Zavodu sv. Stanislava je leta 1924 končal študij na akademiji za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, na kateri se je pridružil skupini umetnikov, imenovanih Četrta generacija. Kot likovni pedagog je služboval v Mariboru in Novem mestu. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselil na Ptuj in bil do upokojitve profesor risanja na ptujski gimnaziji. Slikal je v različnih tehnikah, ustvarjalni vrh pa je dosegel v akvarelu. Bil je tudi odličen risar. Slikal je zlasti pejsaže in vedute različnih slovenskih krajev, pa tudi portrete in tihožitja. Dela slikarja Janeza Mežana izražajo prefinjen občutek za barvno in svetlobno kompozicijo, pogosto obogateno z intimno poetičnostjo. Med njegova najpomembnejša sakralna dela uvrščamo oltarno podobo in križev pot v Plečnikovi cerkvi v Bogojini.

Pevska pedagoginja  Ksenija Kušej Novak je študirala na Državnem konservatoriju v Ljubljani, bila na specializaciji na Dunaju in leta 1944 diplomirala v Ljubljani. Nato je redno nastopala v ljubljanski operi kot koloraturna sopranistka, kot koncertna pevka pa s klavirskim triem. Med drugo svetovno vojno je poučevala na srednji glasbeni šoli, v letih od 1964 do 1973 pa je bila profesorica na akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot pedagoginja je vzgojila več uglednih slovenskih opernih pevk in pevcev, med njimi Boženo Glavak, Dragišo Ognjanovića, Franceta Javornika in Zdravka Kovača. Ksenija Kušej Novak se je rodila leta 1914 v Gradcu.