Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Montiran politični proces zapečatil usodo vrhunskega predvojnega atleta Milana Stepišnika, od radioizotopskega laboratorija do klinike za nuklearno medicino, vrenje okoli dveh pomembnih mladinskih revij, dan, ko je mora

Zdravnik internist  Bojan Varl  je bil med začetniki nuklearne medicine pri nas. Leta 1960 je na Interni kliniki v Ljubljani ustanovil radioizotopski laboratorij, ga razvil v inštitut in nato v Kliniko za nuklearno medicino, ki jo je vodil do leta 1986. Sprva je preučeval redkejše bolezni in sindrome, pozneje pa se je usmeril v raziskovanje klinične problematike z nuklearno medicinsko tehnologijo. Bil je med pobudniki podiplomskega izobraževanja na medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je bil sicer redni profesor, uvedel je vsakoletna posvetovanja o sodobni interni medicini ter sodeloval na številnih mednarodnih strokovnih in znanstvenih srečanjih. Leta 1981 je prejel Kidričevo nagrado. Bojan Varl se je rodil na današnji dan pred 100 leti v Mokronogu.

V mesecu novembru leta 1924 sta začeli izhajati pomembni mladinski reviji: Mladina, glasilo svobodomiselne narodne demokratske mladine, in Križ na gori, glasilo katoliškega mladinskega gibanja, ki se je zavzemalo za svobodo, za osebno doživljanje Kristusa ter tako posredno spodkopavalo avtoriteto Cerkve in katoliške slovenske ljudske stranke. Revija “Križ na gori” se je leta 1927 preimenovala v “Križ” in nadaljevala isto usmeritev. Njeni sodelavci so v slovenskem javnem življenju dobili ime “križarji”, njihova usmeritev pa “križarsko gibanje”. Reviji “Mladina” in “Križ na gori” sta imeli v naši javnosti precejšen vpliv in sta izhajali do šestojanuarske diktature, torej do januarja leta 1929.

Pred 110 leti se je v Ljubljani rodil inženir kemije in atlet Milan Stepišnik. Na poletnih olimpijskih igrah leta 1936 je bil član olimpijske reprezentance Kraljevine Jugoslavije in je veljal za vrhunskega atleta in  šestega najboljšega metalca kladiva na svetu. Med drugo svetovno vojno so ga internirali v Dachau. Po vojni je bil obtožen delovanja proti novi oblasti in leta 1946, da je kot odgovorna oseba namerno slabo vodil obnovo talilne peči v Tovarni aluminija v Slovenski Bistrici in da se je zato zgodila delovna nesreča. Na montiranem Diehl-Oswaldovem političnem procesu je bil obsojen na smrt. Uradno so bili obtoženci usmrčeni 12. maja 1948, toda republiški notranji minister Boris Kraigher je pozneje poročal, da so jih še več kot dve leti na Kočevskem obdržali v popolni tajnosti in jih usmrtili šele novembra 1950. Podatki o kraju in času smrti Milana Stepišnika ter o njegovem grobu še do danes niso znani.

Na god sv. Martina leta 1941 so nacistične okupacijske oblasti v okviru akcije preselitve prebivalcev iz obmejnega pasu ob Savi in Sotli izgnale z domov 3011 prebivalk in prebivalcev širšega območja Bizeljskega. Izgnali so jih v tako imenovani stari nemški rajh, kjer so služili pretežno kot cenena delovna sila v tovarnah in na kmetijskih posestvih. Na njihove domove so naselili prebivalce nemške narodnosti s Kočevskega, ki so po sporazumu med Hitlerjem in Mussolinijem zapustili območje, ki je po delitvi slovenskega ozemlja pripadlo Italiji. Priseljenci s Kočevskega in iz Besarabije naj bi »kot nemški obrambni kmetje s plugom in mečem« varovali južno mejo nemškega rajha. Ob koncu vojne so se z nemško vojsko večinoma umaknili na Koroško, izseljeni prebivalci Bizeljskega pa so se iz izgnanstva vrnili na svoje domove.