Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Žandarmerija za varnost, mir in red, oče in sin – inovatorja v glasbi, eden naših prvih poklicnih gledaliških igralcev, v eni osebi - mornar, boksar, pleskar, pisatelj, esejist in pesnik

Leta 1850 so v habsburški monarhiji s posebnim ministrskim odlokom ustanovili žandarmerijo. Nove policijske sile so sodile k vojski avstrijskega cesarstva, bile so organizirane po vojaško in podrejene vojaškemu sodstvu. Žandarji so imeli pooblastila za ukrepanje proti vojaškim in civilnim osebam, ustne ukaze pa so prejemali le neposredno od poveljstev regimentov, ne od civilnih ali vojaških oblasti. Žandarmerija je skrbela za javno varnost, mir in red ter za izvrševanje odlokov oblasti. Preprečevala je nemire, če pa so se začeli, je vzpostavljala zakonitost in skrbela za to, da so prestopniki prišli pred sodišče. Njena glavna naloga je bilo zagotavljanje opore politični upravi pri izvrševanju oblasti. Žandarmerija je predvsem takoj po ustanovitvi preganjala tudi klasični kriminal ter nadzorovala ceste in poti.

Ivana Bajdeta štejemo za glasbenega izumitelja. Leta 1893 je namreč izumil glasbilo, ki je posnemalo citre, harfo, violino, violo in violončelo. Novi instrument je imel obliko ozkega harmonija z dvema klaviaturama in pedalom, ki je poganjal mehanizem. Izum je odkupila tovarna Ludovika Hupfelda v Leipzigu. Snovalec je želel iznajti način, kako bi na glasbilu s tipkami dosegel naravni glas godal, kakršnega imajo gosli, viole, violončelo in kontrabas. To so brez uspeha poizkušali že pred njim, saj je s pritiskom na tipko težko doseči zvok, ki ga ustvarja lok na struni. Klavir udarja na strune, orgle imajo enakomeren glas piščali, združiti elastični žimasti lok s poljubnim vzdrževanjem glasu pri taki mehaniki pa je bila težka naloga. Bajde je več kot dvajset let vztrajno izpopolnjeval svoje glasbilo; z njim je v Mestnem domu, današnjem Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, tudi nastopil. Z inovacijami, povezanimi z glasbili, se je ukvarjal tudi njegov sin Ludvik Bajde, ki je izumil glasbilo, imenovano klaviolina. Tudi ta instrument ima obliko majhnega harmonija, na desni je pritrjena violina, viola ali violončelo. Glasbeni izvajalec ima v desnici lok in gode na godalo, z levico pa na klaviaturi igra predpisane note. Klaviolina je v začetku pri nas izzvala precej zanimanja, pozneje pa utonila v pozabo. Glasbeni izumitelj Ivan Bajde se je rodil leta 1855 v Hotiču pri Litiji.

Igralec, režiser in organizator Anton Verovšek je bil učenec Ignacija Borštnika in eden prvih slovenskih poklicnih igralcev. Nastopal je v Deželnem gledališču v Ljubljani, v katerem je bil tudi režiser. Odličen je bil v karakternih vlogah, predvsem v Cankarjevih dramah in komedijah: bil je župnik v Kralju na Betajnovi, Gruden v komediji Za narodov blagor, župan v farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Anton Verovšek se je rodil leta 1866 v Ljubljani.

Pisatelj, esejist, pesnik in scenarist Vitomil Zupan je pred drugo svetovno vojno študiral gradbeništvo, vmes pa veliko potoval in se preživljal s priložnostnimi deli: med drugim je bil mornar, boksar in pleskar. Leta 1942 ga je italijanski okupator interniral v Gonars, naslednje leto je odšel v partizane. Po vojni je delal na Radiu, nato je postal svobodni pisatelj. Njegovo najbolj znano delo je trilogija romanov Menuet za kitaro, Komedija človeškega tkiva in Levitan, v katerih provokativno pripoveduje o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih ter odporu proti totalitarnemu dogmatizmu. Na političnem procesu je bil obsojen na 18 let zapora, a že leta 1954 so ga izpustili. V svoje povojne drame je vključeval predvsem zlo, ljubezen in smisel ... Pisal je tudi radijske igre in ustvaril scenarije za nekaj naših filmov, po njegovem Menuetu za kitaro pa je posnet film Nasvidenje v naslednji vojni režiserja Živojina Pavlovića. Vitomil Zupan se je rodil leta 1914 v Ljubljani.