Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Zoran Mušič (1909-2005) likovni lirik izpovedoval resnico, kongresna Ljubljana počastila cesarjev rojstni dan, poezija in proza za mladino, nacistični zločin na Stranicah pri Frankolovem

Pred 200 leti je bila Ljubljana pet mesecev prizorišče kongresa Svete alianse, dogodka, ki je naše mesto postavil na svetovni politični zemljevid. Med kongresnim dogajanjem so se vrstili najrazličnejši spremljevalni dogodki: zabave, operne predstave, vojaške parade in cerkvene slovesnosti. Poskrbljeno je bilo tudi za ognjemete ter izlete z vozovi in sanmi ali s čolni po Ljubljanici. Najimenitnejšo slovesnost pa so pripravili 12. februarja 1821, ob 53. rojstnem dnevu avstrijskega cesarja Franca I. Cesar je dopoldne sprejemal čestitke odličnikov, ob desetih pa se je napotil v uršulinsko cerkev k sveti maši. Medtem so graničarji priredili parado: izstrelili so salve, odgovorilo pa jim je štiriindvajset topovskih strelov z gradu. Iz cerkve se je cesar odpeljal na priljubljeno sprehajališče v Mestnem logu, na katerem so mu meščani postavili ličen paviljon. Okoli poldneva se je vrnil v mesto, kosil z ruskim carjem in nato poslušal vojaško godbo. Zvečer mu je knez Metternich priredil slovesno večerjo. Po njej so se odličniki s kočijami popeljali po ulicah lepo osvetljenega mesta. Ljubljanski meščani so na strelišču pripravili pogostitev za častnike, vojake pa obdarovali s funtom mesa in poličem vina. Posebna komisija je z darili razveselila tudi mestne siromake.

Pesnico in pisateljico Vero Albreht poznamo predvsem po njenih literarnih delih za mladino. Rodila se je leta 1895 v Krškem. Med svetovnima vojnama je sodelovala pri ženskem gibanju in v mednarodni Ligi za mir in svobodo, med narodnoosvobodilno vojno pa je bila večkrat zaprta in internirana v Ravensbrücku. Pesmi in prozna dela, zlasti za mladino, je začela pisati že pred drugo svetovno vojno, po njej pa je izdala več zbirk mladinske poezije in proze, napisane pretežno v tradicionalnem slogu. Vera Albreht je delovala tudi kot publicistka ter sodelovala v mednarodni zvezi književnikov.

12. februarja leta 1909 se je v Bukovici pri Gorici rodil slikar in grafik Zoran Mušič. S slikanjem sta ga prva seznanjala njegova učitelja, Viktor Cotič in Anton Gvajc v Mariboru. Študiral je v Zagrebu, na akademiji za likovno umetnost. Leta 1934 je končal študij in nato obiskal Španijo, od tam pa se je sredi tridesetih let umaknil domov na Štajersko. Leta 1944 je bil interniran v taborišče Dachau. V njem je ustvaril risbe, javnosti pa jih je predstavil na razstavah v Bologni leta 1965 in v Parizu leta 1981. Taboriščne risbe je nadgradil v spominih, prenesenih na papir. Šlo je za cikel "Nismo poslednji".Posnetek. V taborišču je Mušič ustvaril kakšnih 200 risb, od teh se jih je ohranila približno četrtina. Po osvoboditvi se je vrnil v Gorico in kmalu odpotoval v Benetke. Leta 1952 je kot dobitnik pariške nagrade v Cortini prvič razstavljal v Parizu, pogodba s Francosko galerijo pa mu je omogočila ustalitev v tem mestu. Od tedaj je živel v Benetkah in Parizu. Po vojni se je Mušič sicer vrnil v Ljubljano, toda ko so se leta 1947 pripravljali tako imenovani dachavski procesi, politično montirani sodni procesi proti nekdanjim taboriščnikom, je dobil namig in zapustil domovino. Močna čustva je izražal zadržano, tako, kot je ustrezalo njegovi miroljubni in opazovalski naravi. Mušič je bil likovni lirik in tudi v žgočem protestu umetnik, ki je kruto resnico izpovedoval v estetsko prefinjeni obliki … je leta 2001 ob razstavi v Velenju o umetniku zapisal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik. Zoran Mušič je za svoje delo med drugim prejel veliko častno nagrado 14. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, Prešernovo nagrado ter zlati častni znak svobode Republike Slovenije. V Franciji so mu že leta 1968 podelili viteški red, leta 1990 pa še “red legije časti”.

Nemška nacistična policija je leta 1945 na Stranicah pri Frankolovem na obcestne jablane obesila 99 talcev, enega pa so med poskusom pobega ustrelili. Ta morija je bila nacistično maščevanje za uboj pomembnega nacističnega funkcionarja, okrožnega vodjo Štajerske domovinske zveze in deželnega svetnika Antona Dorfmeistra, ki so ga partizani ranili in je pozneje umrl. Obešanje v Frankolovem sodi med najhujše zločine, kar so jih nemški okupatorji med drugo svetovno vojno zagrešili nad Slovenci. Talce so pokopali v neposredni bližini v dveh skupnih grobovih.