Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

1. maj praznujemo /s prekinitvami/ od leta 1890, Laško dobi kopališko stavbo, pobudnik in soustvarjalec Primorskega slovenskega biografskega leksikona, Slovenija pred 17-imi leti stopila v Evropsko unijo

1. maj, praznik dela, ki ima svoje korenine v Chicagu, kjer je leta 1886 v boju za delavske pravice stavkalo 610.000 delavcev. Spopad s policijo je zahteval življenja enajstih ljudi. Na prvem kongresu Druge internacionale leta 1889 so zato sklenili, da bo 1. maj vsako leto praznik delavske solidarnosti. Na ozemlju današnje Slovenije so ga prvič praznovali že naslednje leto. Kljub takrat velikemu deležu kmečkega prebivalstva so prvomajske manifestacije leta 1890 potekale skoraj po celotnem narodnostnem območju. Praznovanje se je začelo z godbami, ki so igrale delavske budnice. Temu je sledil sprevod delavcev, ki so se skupaj napotili na bližnji hrib ali v gozd ob mestu, nato pa poveselili ob jedači in pijači. Pohodniki so obvezno nosili simbola prvomajskega praznovanja - nagelj in značko. Med Slovenci so prva praznovanja praznika dela spremljale še posebne prvomajske izdaje delavskih listov, v katerih niso bila samo poročila o prvomajskih proslavah, ampak tudi literarni prispevki skoraj vseh pomembnih osebnosti na področju slovenske literature in umetnosti tistega časa, kot sta med drugim Ivan Cankar in Oton Župančič. Prvi maj je tudi cerkveni praznik. Papež Pij XII. je leta 1955 vpeljal praznik Jožefa Delavca za vso Cerkev. Njegova utemeljitev: 1. maj naj bo za kristjane posvečen dan in nič več vzrok za neslogo, sovraštvo in nasilje; naj vedno znova vabi moderno družbo, naj naredi tisto, kar ji še manjka do zagotovitve socialnega miru.

V Laškem so že v začetku 19. stoletja zajezili termalni vrelec in zgradili leseno lopo, ki pa so jo vsakoletne poplave redno odnašale. Po zgraditvi železnice je zdravilni vrelec postal zanimiv in tako so na današnji dan leta 1854 odprli kopališko poslopje in bazen v njem. Kmalu ga je začela obiskovati izbrana družba dunajske in graške aristokracije in laško zdravilišče je postalo avstro-ogrski center za rehabilitacijo in zdravljenje poškodb gibalnega ter živčnega in srčnega sistema.

Knjižničar, slavist, pesnik, prevajalec, bibliograf in leksikograf Marijan Brecelj se je leta 1954 zaposlil v Študijski knjižnici v Novi Gorici in postal njen prvi strokovni delavec. Leta 1956 se je za nekaj mesecev zaposlil v Kopru kot ravnatelj takratne Ljudske knjižnice, se vrnil v novogoriško knjižnico in tam ostal vse do leta 1978. Do upokojitve je nato z nazivom častni bibliotekarski sodelavec delal v knjižnici Goriškega muzeja. Več kot pol stoletja je skrbel tudi za Škrabčevo knjižnico na Kostanjevici v Novi Gorici. Že leta 1957 je začel vzpostavljati stike z državno knjižnico v italijanski Gorici, kar je pripeljalo do organizacije večje mednarodne razstave. Objavil je tudi več korespondenc ter bibliografijo partizanskega tiska na Primorskem, bibliografiji Alojza Gradnika in Franceta Bevka ter bibliografijo prevodov slovenskih literarnih del v tuje jezike, Furlansko-slovenski slovar, Brazilsko-slovenski slovar in Slovensko-brazilski slovar. Bil je tudi glavni pobudnik, član uredniškega odbora in eden najpomembnejših ustvarjalcev Primorskega slovenskega biografskega leksikona. Marijan Brecelj, ki velja za enega pomembnejših slovenskih bibliografov, se je rodil pred devetdesetimi leti v Ajdovščini.

Leta 2004 so Slovenija, Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska, Litva, Latvija, Estonija, Malta in grški del Cipra postale članice Evropske unije. Slovenija je že leta 1992 zaprosila za sklenitev evropskega sporazuma oz. za podporo pri prestrukturiranju in konsolidaciji slovenskega gospodarstva. Leto pozneje je začel veljati sporazum o sodelovanju z Evropsko unijo, slovenska vlada pa je zaprosila za začetek pogajanj. Sporazum je bil tako podpisan 10. junija 1996, ko je Slovenija tudi uradno zaprosila za članstvo v Uniji. Slovenija je pogajanja uradno začela 31. marca 1998.