Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

80 let od spopad na Mali gori nad Ribnico, gradbenik in eden začetnikov turistične dejavnosti pri nas, Vika Podgorska – pot slovenske igralke, Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj na strehi sveta

Pred 200 leti se je v Izlakah pri Zagorju rodil gospodarstvenik Alojzij Prašnikar. Z 19 leti je začel z ženinim sorodnikom Špornom prevzemati manjša gradbena dela, kot je bila restavracija cerkve sv. Primoža nad Kamnikom ter gradnja cest in mostov po Kranjskem in Koroškem. Leta 1857 je prevzel gradnjo nekaterih objektov kamniške smodnišnice in njenega dolgega obzidja. Zaradi tega je v Mekinjah postavil cementarno, ki je bila druga v tedanji Avstriji ter opekarno. Kasneje je začel prevzemati gradnje železnic v Avstriji, na Ogrskem in v Švici, delavnice južne železnice v Mariboru in celo železniško progo v današnji Romuniji. Bil je tudi prvi pobudnik, koncesionar in graditelj proge med Ljubljano in Kamnikom. Na svojih potovanjih po svetu se je med prvimi pri nas seznanil s pomenom tujskega prometa, kot so tedaj rekli turizmu in ga začel sistematično pospeševati. Zato je v Kamniku ustanovil zdravilišče po Kneippovem načinu. Leta 1868 je v svojem rojstnem kraju kupil nekdaj Valvasorjevo gospoščino Medijo in jo obnovil v termalno kopališče.

Gledališka igralka Vika Podgorska, s pravim imenom Hedvika Čuš, se je rodila leta 1898 v Mačah v Rožu na Koroškem. Otroštvo in mladostna leta je preživela v vasi Sedlo v Breginjskem kotu in v Gorici, po svetovni vojni pa se je naselila v Mariboru. Bila je uradnica na okrajnem glavarstvu, hkrati pa je obiskovala dramsko šolo svojega poznejšega soproga, režiserja Hinka Nučiča, ustanovitelja in finančnega podpornika narodnega gledališča v Mariboru. Dve leti je tam igrala, nato pa je z možem odšla v Zagreb in se kmalu uveljavila kot prva tragedinja Hrvaškega narodnega gledališča. V njem je igrala do leta 1958. Vika Podgorska je v Sloveniji, tako kot Hinko Nučič, gostovala le priložnostno, čeprav so nekateri kritiki in tudi režiserji zahtevali njuno vrnitev na slovenske odre.

13. maja pred 80 leti je italijanska vojaška patrulja okrepljena z lokalnimi pripadniki orožništva v Lovšinovi lovski koči na Mali gori nad Ribnico na Dolenjskem napadla trojko pripadnikov norodnoobrambne organizacije TIGR. Sprva so poskušali z aretacijo, vendar pa so zaradi odpora napadenih na pomoč poklicali številčno močnejšo in bolje oboroženo enoto italijanske vojske. To je bil po kapitulaciji kraljeve vojske prvi oboroženi spopad okupacijskih sil s slovenskimi domoljubi v drugi svetovni vojni. V spopadu je bil ubit vojaški vodja organizaciji Tigr Danilo Zelen, ki je bil tudi rezervni častnik Obveščevalnega centra Vojske kraljevine Jugoslavije v Ljubljani, Ferdo Kravanja je bil težko ranjen in je kasneje pobegnil iz bolnišnice, tretji, Anton Majnik, pa je Italijanom pobegnil še na Mali Gori. Oba sta se kasneje pridružila partizanom in kasneje padla v okoliščinah, ki so še dandanes predmet razprav.
Osvobodilna fronta TIGRA kot skupine nikoli ni priznala. Leta 1997 je tedanji predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, ob 50. obletnici priključitve Primorske Sloveniji organizaciji TIGR podelil najvišje državno odlikovanje – Zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

13. maja 1979 sta se Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca povzpela na streho sveta – na 8848 metrov visoki Mount Everest. Slovenska smer po zahodnem grebenu velja še danes za eno najtežjih smeri na najvišji gori sveta. Dva dni kasneje, 15. maja, so se na vrh povzpeli še Stane Belak Šrauf, Hrvat Stipe Božič in népalski šerpa Ang Phu, ki se je pri sestopu smrtno ponesrečil. V spomin nanj je Aleš Kunaver, eden izmed utemeljiteljev slovenskega himalajizma, v Manangu v Nepalu organiziral šolo za gorske vodnike - šerpe (ta se zdaj imenuje po njem) in jim priskrbel tudi inštruktorje.