Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Kupčija v Lipici, prvi ljubljanski nadškof v novejšem obdobju, pogajalec iz Ženeve in Pariza izključen zaradi komunizma, naslovna vloga v prvem slovenskem barvnem filmu

Leta 1580 je Karel Habsburški, vladar Notranjeavstrijskih dežel in pozneje ustanovitelj graške univerze, od tržaškega škofa Coretta kupil posestvo Lipica s kobilarno kraških konj. Izbira samega kraja in časa ni bila naključna. Že v antiki je bila tam razvita konjereja, potomci konj iz teh krajev pa so bili tudi v srednjem veku cenjeni kot odlični turnirski konji. Sprva je bila naloga Lipice oskrba Karlove prestolnice – Gradca – z elegantnimi jahalnimi in voznimi konji. Kobilarna Lipica velja za najstarejšo nepretrgano delujočo kobilarno na svetu, čeprav je vzreja konj potekala tudi drugod, saj so se njeni konji zaradi vojnih in drugih nevarnosti pogosto selili ali pa bili zaradi bližine vojaških operacij odpeljani. Njeno novejše obdobje se začne leta 1947, ko je Lipica po umiku zavezniških sil postala del ozemlja Federativne ljudske republike Jugoslavije in se ji je dodelilo 11 konj iz črede, ki so jo med vojno v Lipici zaplenili Nemci.

Nadškof Anton Vovk je leta 1923 v Ljubljani končal študij teologije in sprva služboval v Metliki in Tržiču, leta 1940 pa je postal ljubljanski stolni kanonik. Med drugo svetovno vojno je bil med drugim predsednik škofijskega odbora za pomoč duhovnikom beguncem in ravnatelj semenišča, po koncu vojne pa je postal ljubljanski pomožni škof in nato še rezidencialni. Pred 60. leti, ko je papež Janez 23. ob 500 letnici ljubljansko škofijo povzdignil v nadškofijo je Anton Vovk postal ljubljanski nadškof. Čeprav je imel precej težav, si je prizadeval za ureditev odnosov med Katoliško cerkvijo in novo državo; leta 1952 so ga med potovanjem z vlakom v Novo mesto celo polili z bencinom in zažgali; bil je hudo poškodovan. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je upravljal tudi slovenski del reške in nekaj časa slovenski del tržaške škofije. Leta 1960 mu je ljubljanska teološka fakulteta podelila častni doktorat, škofijski postopek za beatifikacijo pa so začeli leta 1999. Anton Vovk se je rodil leta 1900 v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot pred njim njegov prastric France Prešeren.

Arhivar, publicist in politik Vladislav Fabjančič je filozofijo študiral na Dunaju in v Beogradu ter leta 1917 diplomiral v Švici. Bil je zelo dejaven preporodovec in se je leta 1914 kot prostovoljec vključil v srbsko vojsko. Na Ceru je bil ranjen, potem pa je delal pri srbskem zunanjem ministrstvu v Ženevi in bil po prvi svetovni vojni član jugoslovanske delegacije na mirovnih pogajanjih v Ženevi in Parizu, vendar so ga iz nje zaradi komunizma izključili. Spomladi 1920 se je vrnil v Ljubljano in postal urednik “Delavskih novic” ter sodeloval pri ustanovitvi Zveze delovnega ljudstva in Socialistične stranke delovnega ljudstva. Med drugim je pisal tudi biografije za Slovenski bibliografski leksikon, zlasti o ljubljanskih mestnih hišah, sodnikih in županih. Vladislav Fabjančič se je rodil leta 1894 na Bučki pri Škocjánu na Dolenjskem.

Igralec Boris Kralj je v začetku petdesetih let dvajsetega stoletja debitiral v ljubljanski Drami in ji ostal zvest tri desetletja. Ustvaril je vrsto polnokrvnih ljudskih figur, pa tudi razkrojenih sodobnih antijunakov. Na filmskem platnu se je uveljavil v Dolini miru ter z naslovno vlogo v prvem slovenskem barvnem filmu Amandus. Boris Kralj je objavil še pesniško zbirko Poslavljanja in knjigo Štirje letni časi. Posnetek*** Že v študentskih letih je sodeloval pri Radiu Ljubljana kot recitator in interpret številnih vlog ter postal eden najpomembnejših radijskih igralcev svojega časa. Boris Kralj se je rodil leta 1929 v Cerknici.