Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Fraz Liszt v Mariboru in nekoliko pozneje v Rogaški Slatini, prva postaja Gorske reševalne službe na Slovenskem, centralna partizanska bolnišnica, dvajset let od ameriško-ruskega vrha na Brdu pri Kranju

Pred 175 leti je v viteški dvorani mariborskega gradu koncertiral madžarski skladatelj Franz Liszt. Liszt se je mariborskemu občinstvu predstavil s svojo fantazijo Bellinijeve opere Norma, s skladbami Schuberta, Webra, Chopina in s svojo klavirsko priredbo Schubertove Ave Maria. Koncert, odlični glasbeni dogodek tistega časa, je pripravil mecen, baron Eduard Lannoy, lastnik poletnega dvorca v Viltužu, ki je slovitega pianista tudi povabil na Štajersko. Po poročanju krajevnega zgodovinarja in publicista Rudolfa Gustava Puffa se je mojster v Maribor pripeljal s tedaj pravkar zgrajeno železnico, na koncert, kot je zapisano – »božanstvenega giganta med pianisti« pa so prišli tudi poslušalci s Hrvaške. Franza Liszta, ki je bil prav tedaj na vrhuncu svoje ustvarjalnosti, je po mariborskem večernem koncertu pot spet vodila v Gradec in od tam nazaj na Dunaj. Kmalu se je spet vrnil, saj je 25. julija tistega leta igral na tradicionalnem Aninem plesu v Rogaški Slatini.

Prva dokumentirana reševalna akcija v gorah je bila pri nas julija leta 1822, ko je strela na vrhu Triglava ubila gorskega vodnika Antona Korošca. Na današnji dan leta 1912 pa sta zdravnika Josip Tičar in Jernej Demšar, člana podružnice Slovenskega planinskega društva v Kranjski Gori, tam ustanovila prvo postajo Gorske reševalne službe na Slovenskem, devet let pozneje pa je bil v Ljubljani ustanovljen še osrednji reševalni odsek. Takratne tako imenovane »reševalne ekspedicije« so sestavljali plezalci iz večjih krajev in domačini. V reševalnih skladiščih so imeli vrvi, plezalne copate, nekaj sanitetnega materiala, reševalni drog in vrečo, prevozno sredstvo pa sta je bila konjska vprega z lojtrskim vozom. »Gorska reševalna služba Slovenije« je do leta 2006 delovala v okviru Planinske zveze Slovenije, od takrat pa je z novim imenom »Gorska reševalna zveza Slovenije« organizirana kot javna služba za zaščito, reševanje in pomoč. Je tudi ustanovna članica »Mednarodne komisije za reševanje v gorah« in sodeluje z obmejnimi gorskimi reševalnimi postajami in deželnimi reševalnimi službami sosednjih držav.

Slovenske partizanske bolnišnice so bile v okupiranih evropskih državah, v katerih so delovale gverilske vojaške enote, brez dvoma nekaj enkratnega. Postavljati so jih začeli v Kočevskem Rogu po italijanski ofenzivi leta 1942. Tam je bila na Daleč hribu v preurejenih prostorih nekdanje hiše gozdne uprave ustanovljena tudi glavna ali pozneje centralna partizanska bolnišnica. Delovati je začela na današnji dan leta 1942, prve ranjence pa je sprejela nekaj dni pozneje. Imela je 40 postelj in operacijsko sobo ter je bila tako začetek poznejšega sklopa bolnišničnih postojank slovenske centralne vojne partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu.

Pred dvajsetimi leti je Slovenija na Brdu pri Kranju gostila prvo srečanje tedanjih predsednikov Združenih držav Amerike in Rusije, Georgea Busha in Vladimirja Putina. Vrh, ki velja za enega pomembnejših uspehov slovenske diplomacije, je pomenil tudi svojevrstno začasno prelomnico v odnosih tako med velesilama kot med obema predsednikoma. Da je bila za to pomembno srečanje izbrana Slovenija, naj bi imel velike zasluge tedanji premier Janez Drnovšek, ki je negoval dobre odnose tako z Zahodom kot Vzhodom. Praktično vsa politika pa si je bila enotna, da gre za velik uspeh slovenske diplomacije in države, ki je bila tedaj pred praznovanjem desete obletnice samostojnosti. Vrh se je začel zadržano, a Putin in Bush sta se po slabih dveh urah pogovorov na novinarski konferenci pojavila nasmejana in polna pohval drug o drugem. Čeprav nista dosegla konkretnih sporazumov, pa sta se dogovorila za konstruktiven dialog med državama za prekinitev razmišljanja iz časov hladne vojne in za premik k medsebojnemu spoštovanju.