Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Gustav Šilih (1893-1961) veliko ime slovenske pedagogike, slovenska radijska ura v Chicagu, politični konflikt namesto avtoceste

Pisatelj in pedagog Gustav Šilih je bil med prvo svetovno vojno ranjen na soški fronti, nato je bil Maistrov borec za severno mejo, med drugo svetovno vojno pa so ga nacisti kot slovenskega domoljuba zaprli. Objavil je deset knjig, ki sodijo v vrh slovenske pedagogike, ter približno 60 obsežnejših in 300 krajših razprav in člankov, ukvarjal pa se je tudi z metodiko jezikovnega pouka. Kot književnik je s psevdonimom Graščan objavljal prozo in poezijo, obsežnejši deli pa sta romana "Nekoč je bilo jezero" – napisal ga je pod vplivom Finžgarjevega dela "Pod svobodnim soncem" – ter "Beli dvor", prvi obsežnejši slovenski mladinski roman. To delo Gustava Šiliha je po svoje prav nenavadna književnost, kakršne mi Slovenci nimamo veliko, še posebno pa ne tako obsežne. Gre za nekakšno mešanico napetega, skoraj pustolovskega romana, kmečke povesti, poučnih nasvetov bralcu in celo navodil za umno kmetovanje in vrtnarjenje. Pisatelj in pedagog Gustav Šilih se je rodil leta 1893 v Velenju.

Odvetnik in društveni delavec Ludvik Leskovar je pred 80 leti diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani, po koncu druge svetovne vojne pa je nekaj časa živel v Avstriji in Italiji ter se končno naselil v Chicagu v Združenih državah Amerike. Tam je postal eden najdelavnejših kulturnih delavcev med slovenskimi izseljenci. Med drugim je ustanovil Slovenski radijski klub in od leta 1950 z ženo Corrine vodil slovensko radijsko uro. Ludvik Leskovar se je rodil leta 1916 v Oplotnici pri Slovenski Bistrici.

Leta 1969 se je v Sloveniji začela tako imenovana cestna afera, ki je v ospredje postavila položaj Slovenije v nekdanji federaciji. Zvezna vlada je namreč v predlogu za razdelitev mednarodnega posojila za graditev avtocest izpustila dva odseka avtoceste Šentilj–Nova Gorica. Slovenski izvršni svet pod vodstvom Staneta Kavčiča je ob podpori slovenske javnosti ostro kritiziral odločitev zveznega izvršnega sveta, ki ga je tedaj vodil Mitja Ribičič. Zvezna vlada je vztrajala pri svojih odločitvah, v slovenskem vodstvu pa se je zgodila polarizacija – del liberalno usmerjenih politikov je podprl Kavčiča in vlado, ki sta dokazovala, da položaj Slovenije v Jugoslaviji ni takšen, kot bi moral biti, del pa se je ob kritiki politike zveznih jugoslovanskih oblasti postavil na stran konservativnejšega dela političnega vodstva, ki ga je usmerjal Edvard Kardelj, operativno pa sta se v njem najbolj izpostavila Andrej Marinc in France Popit. Ta del je preprečil sklic izredne seje skupščine, ki ga je zahtevalo 25 poslancev. Nato se je v spor vmešalo še vodstvo jugoslovanskih komunistov, ki je na seji izvršnega biroja slovensko cestno afero obsodilo kot nacionalistično. Seja in posebni sestanek Tita s slovenskim vodstvom po njej sta delitev v slovenskem vodstvu še poglobila. V javnosti je nastal vtis, da poteka boj med starimi političnimi silami, ki jih pooseblja France Popit in se opirajo na politični monopol Zveze komunistov, in nacionalnimi demokratičnimi silami, ki izhajajo iz mlajše inteligence, oporo pa iščejo pri Stanetu Kavčiču.