Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Taborsko dogajanje v Ljutomeru, avtor našega najstarejšega celovitega dramskega besedila, prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem, Goriško akademsko društvo Adrija

Škofjeloški pasijon velja poleg pridig Jerneja Basarja, Janeza Svetokriškega in Rogerija Ljubljanskega za najznamenitejše delo slovenske baročne književnosti. Je pa tudi najstarejše celovito slovensko dramsko besedilo, sestavljeno iz dramatičnih in liričnih monologov ter zborovskih spevov. Od vélikega petka 1721 so ga v škofjeloškem mestnem jedru uprizarjali zanesljivo vsaj trideset let. Namen takšne spokorniške procesije, v njej je nastopalo najmanj 252 ljudi, je bil nagovoriti gledalce, pretresene zaradi Kristusovega trpljenja, ki so ga povzročili njihovi grehi, k spreobrnitvi v življenje brez greha. Rokopis Škofjeloškega pasijona hrani kapucinski samostan v Škofji Loki. Avtor prvega slovenskega dramskega besedila je pridigar – kapucin Romuald Štandreški s pravim imenom Lovrenc Marušič, ki se je rodil leta 1676 v Štandrežu pri Gorici.

Odvetnik Ivan Dečko je bil že med študijem v Gradcu dve leti predsednik akademskega društva Triglav, veliko pa je dopisoval tudi v različne slovenske in nemške časopise. Kot odvetnik v Celju se je z marljivim organizacijskim delom na političnem, gospodarskem in kulturnem področju povzpel do glavnega voditelja celjskih in spodnještajerskih Slovencev, ki jih je od leta 1890 zastopal v štajerskem deželnem zboru. Leta 1887 je dosegel prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem, vložil prvo slovensko interpelacijo v deželnem zboru ter izdal »Zbirko zakonov, ki so zadevali posle občinskega področja« in županom olajšal slovensko poslovanje. V Celju je bil med ustanovitelji Južne štajerske hranilnice, Zadružne zveze, Zvezne tiskarne ter številnih društev, med drugim političnega društva Naprej in Slovenskega delavskega podpornega društva. Odvetnik in politik Ivan Dečko se je rodil leta 1859 v Središču ob Dravi.

Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem med letoma 1868 in 1871, tako imenovano taborsko gibanje, je bilo za Slovence zelo pomembno. V tistih letih so pri nas organizirali sedemnajst taborov; prvi pa je bil na današnji dan leta 1868 v Ljutomeru. Cesarsko namestništvo v Gradcu je zborovanje sprva sicer prepovedalo, vendar ga je liberalnejši notranji minister pozneje le dovolil. Za predsednika je bil izvoljen doktor Radoslav Rázlag, takrat ena osrednjih slovenskih političnih osebnosti in poznejši kranjski deželni glavar. Prvi slovenski tabor v Ljutomeru je bil mogočna manifestacija prebujanja slovenske nacionalne zavesti. Več kot sedem tisoč udeležencev se je zavzelo predvsem za Zedinjeno Slovenijo in zahtevalo vse pravice za utrjevanje svoje narodnosti, med njimi tudi uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča.

Leta 1902 so v Gorici ustanovili akademsko društvo Adrija. Delovalo je podobno kot druga narodnoobrambna društva na ozemlju Goriško-Gradiščanske. Poudarjalo je svoje nestrankarstvo, čeprav je bilo blizu liberalcem. Pripravljalo je zborovanja in predavanja na podeželju, ustanavljalo ljudske knjižnice in podpiralo revnejše dijake in študente.