Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Sveti sedež sprejme odstop slovenskega nadškofa Frančiška B. Sedeja v Gorici, organizator socialne demokracije na Primorskem, orkester Slovenske filharmonije, igralski posluh za krhke odrske podobe

Pisatelj, novinar in politik Rudolf Golouh se je rodil leta 1887 v Kopru. V letih od 1905 do 1908 je v Trstu izdajal anarhistična glasila v italijanščini, pozneje pa stopil v Jugoslovansko socialdemokratsko stranko in bil organizator slovenske socialne demokracije na Primorskem. Leta 1920 je bil izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino in postal vodilni funkcionar Jugoslovanske socialdemokratske stranke v Mariboru, kjer je bil dve leti tudi podžupan mestne občine. Do leta 1941 je tam deloval kot novinar in prvi urednik »Delavske politike«, dve leti pozneje pa so ga nemške oblasti aretirale in poslale v Dachau. Kot literat je Rudolf Golouh napisal nekaj gledaliških del; njegova drama »Kriza« iz leta 1927 je znana po prvih množičnih prizorih v slovenskem gledališču.

Na pobudo Glasbene matice so leta 1908 Koncertni orkester ljubljanske Društvene godbe v razširjeni sestavi preimenovali v Slovensko filharmonijo. Nastanek tega poklicnega ansambla so terjale glasbene potrebe slovenske večine v Ljubljani, saj je dotlej simfonično področje skoraj povsem obvladovala častitljiva Filharmonična družba, ena najstarejših tovrstnih ustanov v Srednji Evropi, v njej pa so prevladovali pripadniki nemškega kulturnega kroga. Orkester “Slovenska filharmonija” je ob delih evropskih skladateljev bolj upošteval slovanski repertoar, predvsem slovenske skladbe, ter ga predstavljal na številnih koncertih. V prvi sezoni je ob rednem delovanju v Operi imel 190 nastopov, delno z zborom Glasbene matice. Orkester “Slovenska filharmonija” je uspešno in s priznanji kritike koncertiral do jeseni leta 1913, ko so ga zaradi prenehanja delovanja slovenskega opernega gledališča in izgube finančne podpore razpustili.

Leta 1910 se je v Trstu rodila gledališka igralka Vladoša Simčič. Po meščanski šoli se je zaposlila v Mariboru kot uradnica in hkrati nastopala na Ljudskem odru. Leta 1935 je postala članica Narodnega gledališča, po uspešnem gostovanju tega gledališča v Ljubljani pa je dobila angažma v ljubljanski Drami. Med drugo svetovno vojno je bila članica Slovenskega narodnega gledališča v Črnomlju. Takoj po osvoboditvi je nastopala v Trstu, leta 1946 pa se je vrnila v Ljubljano in igrala v Drami ter pozneje v Mestnem gledališču ljubljanskem, ki ga je takrat vodil njen mož Jože Tiran. Bila je igralka s posebnim posluhom za občutljive, krhke, skoraj dekliške odrske podobe in jih je še v zrelih letih laže oblikovala kot svojim letom primerne. *Posnetek Pred 40. leti je Vladoša Simčič prejela Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za življenjsko delo na področju gledališke igre.

Sveti sedež je pred 90. leti (1931) sprejel odstop zadnjega slovenskega nadškofa v Gorici, Frančiška Borgia Sedeja. Nanj so že skoraj desetletje pritiskale fašistične oblasti z obtožbami, da podpira narodno gibanje manjšine in je z duhovščino glavna ovira pri njeni asimilaciji. Slovenski duhovniki so namreč odklonili verouk v italijanskih šolah in sklenili, da “ne bodo slovenskih otrok nikdar potujčevali s krščanskim naukom v italijanščini”. Nadškof Frančišek Sedej je ustanovil tako imenovane “farne šole” z veroukom v cerkvah in zakristijah in ne več v italijanskih šolah, pozneje pa je izdal še navodilo o uporabi maternega jezika pri verskih obredih. S tem je uzakonil župnijske šole, ki so bile do leta 1943 na Primorskem edini branik slovenščine na področju osnovnošolske izobrazbe.