Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Pred 30. leti je JLA zapustila Slovenijo, spomenik generalu Rudolfu Maistru v Kamniku, snemalec prvega slovenskega igranega celovečerca, usoda 2300 ujetih sovjetskih vojakov v taborišču v Mariboru

Danes je državni praznik, dan suverenosti, spomin na enega ključnih dogodkov v procesu osamosvajanja Slovenije. Tik pred polnočjo pred 30. leti je slovenske ozemeljske vode zapustil še zadnji trajekt z vojaki Jugoslovanske armade. Iz pristanišča v Kopru se je jugoslovanska armada začela umikati 20. oktobra, 25. oktober pa je bil določen kot zadnji dan umika. Že 21. oktobra je v Luko Koper priplula vojaška ladja Galeb, ki je na krov sprejela nekaj več kot tisoč vojakov JLA. V naslednjih dneh so v Koper pripluli še črnogorski trajekt Sveti Štefan in dve vojaški transportni ladji. 25. oktobra pa je v Koper priplul tudi malteški trajekt Venus, ki je vkrcal še zadnje vojake JLA, ki so ozemlje Slovenije zapustili istega dne ob 23.55, ladja pa je slovensko morje zapustila v prvih minutah 26. oktobra 1991. *Posnetek je povedal dr. Boris Žnidarič, tedanji namestnik poveljnika slovenske milice in poveljujoči poveljstvu za načrtovanje in izvajanje operativne akcije odhoda Jugoslovanske armade iz Slovenije skozi luko Koper. Tako se je tudi formalno končala slovenska osamosvojitvena vojna. Naša država je prevzela nadzor nad vsem svojim ozemljem in tako je bil izpolnjen najpomembnejši pogoj za mednarodno priznanje samostojne in neodvisne Republike Slovenije.

Leta 1970 so na Trgu talcev v Kamniku slovesno odkrili spomenik generalu in pesniku Rudolfu Maistru, delo akademskega kiparja Antona Segulina. Ideja o spomeniku se je porodila leta 1968 ob 50. obletnici bojev za severno mejo. Kamničani ne pomnijo, da bi se kdaj tu zbrala taka množica ljudi kot takrat, ko so v njihovo mesto prihiteli številni nekdanji Maistrovi borci iz vse Slovenije ter občudovalci generala in osvoboditelja naše severne meje. Časopisni poročevalci so ocenili, da se je zbralo približno 10 tisoč ljudi. Postavitev spomenika, ki je izpostavljal osebnost generala Rudolfa Maistra, je bila za tiste čase pogumna poteza avtonomnih osebnosti, Maribor, ki je že imel spomenik borcem za severno mejo, je moral na podoben spomenik počakati še 17 let – do leta 1987.

Leta 1922 se je v Novi vasi pri Ptuju rodil snemalec, montažer in mojster črno-bele fotografije Ivan Marinček – Žan. Njegova družina se je kmalu preselila v Novo mesto, kjer je maturiral in se seznanil s poznejšim filmskim montažerjem, scenaristom in režiserjem Dušanom Povhom. Po študiju strojništva v Ljubljani se je filmsko izpopolnjeval v Pragi in v Parizu. Sodeloval je pri postavljanju temeljev naše kinematografije, saj je bil snemalec prvega slovenskega igranega celovečerca Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica, prvi med snemalci je prestopil republiške meje in ustvarjal v drugih filmskih središčih nekdanje Jugoslavije, leta 1963 pa je posnel tudi prvi slovenski celovečerni film v barvni tehniki, film Srečno, Kekec! režiserja Jožeta Galeta. Kot direktor fotografije je Ivan Marinček Žan posnel 17 celovečercev, njegova filmografija pa obsega več kot 80 kratkih, dokumentarnih in igranih filmov.

25. oktobra pred 80. leti so nemški vojaki v mariborsko ujetniško taborišče privedli 2300 ujetnikov sovjetske Rdeče armade. V času hude zime, ki je sledila, jih je zaradi načrtnega stradanja, izpostavljanja mrazu in bolezni vsak dan umrlo od sedem do osem – februarja 1942 jih je v enem dnevu umrlo celo 62. Na pomlad tistega leta jih je živelo le še približno 300 in te so poslali na delo v Črneče pri Dravogradu, kjer so v kratkem času pomrli vsi do zadnjega.