Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Napoleonovi vojaki s Kranjskega * arhitekt, ki je reševal svetovno kulturno dediščino * od študentskega voditelja do diplomata * oder, radijska igra in šanson

Leta 1810 je Napoleon v Fontainebleauju podpisal ukaz o ustanovitvi lahkega pehotnega polka z imenom Regiment d' Illirie, ki se je rekrutiral po okrožjih ilirskih provinc. Slovenski del Ilirskih provinc, dežela Kranjska, je moral vanj prispevati 2800 nabornikov. Med mladeniči tistega časa pa ni bilo zaznati pretirane volje za služenje v Napoleonovi armadi, zato so nabornike dobesedno lovili in jih ujete ter v okovih predajali vojaškim uradom. Ker so številni skušali pobegniti, so jih Francozi kaznovali s smrtjo. Ko so nasilno polovljene nabornike izurili, so jih poslali v boje po Evropi. Nabora so bili oproščeni le prvorojeni kmečki sinovi, šolani meščani in rudarji. Josip Jurčič je temu posvetil zgodbo »Spomini starega Slovenca«. V njej je opisal dogajanja v Ilirskem polku, ki je sodeloval tudi na pohodu v Rusijo, tam utrpel zelo hude izgube in bil leta 1813 razpuščen.

Leta 1904 se je v Novem mestu rodil arhitekt in publicist Marjan Mušič. Že kot gimnazijec se je v krogu Božidarja Jakca, Ivana Čarga in drugih uveljavil kot slikar. Leta 1929 je diplomiral na arhitekturnem oddelku pri Jožetu Plečniku. Njegovo delo je zelo raznovrstno in obsega projektantske naloge pretežno spomeniške narave, konservatorske posege ter publicistiko o starejši in sodobni arhitekturi. Mednarodni ugled si je pridobil s prenovo in rešitvijo nagnjenega zidu cerkve svete Sofije v Ohridu leta 1953. Postal je član komiteja Unesca za reševanje spomenikov stare Nubije. Sodeloval je pri obnovi bazilike v Poreču in Dioklecijanove palače v Splitu, doma pa sta najpomembnejši njegovi obnovi Stare grofije v Celju ter gradu Otočec. Marjan Mušič je leta 1972 prejel Prešernovo nagrado.

Politik in diplomat Jože Zemljak je leta 1934 na ljubljanski filozofski fakulteti diplomiral iz slavistike. Med študijem je politično deloval v levih krščanskih akademskih društvih in bil izvoljen tudi za predsednika Zveze slušateljev Aleksandrove univerze, kot se je nekaj časa imenovala ljubljanska univerza. Leta 1938 je z Edvardom Kocbekom ustanovil revijo »Dejanje« in vanjo pisal politične članke. Na začetku okupacije leta 1941 je kot predstavnik krščanskih socialistov vstopil v Osvobodilno fronto in bil član vodstva njene mladinske organizacije, leto pozneje pa je postal član uredništva Slovenskega poročevalca. Italijani so ga kmalu zaprli in poslali v taborišče Visco. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Ljubljano in bil nato med drugim na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju izvoljen za člana Plenuma Osvobodilne fronte in Avnoja. Po koncu vojne je stopil v diplomatsko službo: bil je v jugoslovanski delegaciji na pariški mirovni konferenci, nato pa je delal na ambasadah v Parizu, Varšavi in Trstu, bil je tudi veleposlanik v Avstriji in Izraelu. Jože Zemljak se je rodil leta 1908 v Ljubljani.

Gledališka in filmska igralka Duša Počkaj sodi med najpomembnejše dramske ustvarjalke povojnih rodov. Že med študijem na Akademiji za igralsko umetnost – leta 1949 je bila med prvimi diplomantkami – je igrala manjše vloge v Drami SNG Ljubljana, v gledališki hiši, ki ji je ostala zavezana do smrti. Že med prvimi nastopi je opozorila nase z ekspresivno navzočnostjo, temnim glasom in izrazitimi upodobitvami značajev. Ob dramskih postavah iz modernega svetovnega in slovenskega repertoarja je izvirno in izrazito upodabljala tudi vloge iz starejše in polpretekle dramske klasike. O svojem petju v gledališki predstavi Talec je med drugim povedala *Posnetek Uspešno je igrala v televizijskih dramah, številnih filmih in se preizkusila v šansonu. Za svoje delo je Duša Počkajeva dobila puljsko zlato areno ter Sterijevo in Prešernovo nagrado. Veliko je dala tudi slovenski radijski igri; nastopala je v več kot sto vlogah. Rodila se je na današnji dan leta 1924 v Lendavi.